deset čez enajst

I have moved...

2011-09-06T17:56:00.000+02:00

...again.

rosalux.net

Terry made my day

2011-02-03T11:54:00.002+01:00

www.terrysdiary.com

Zajemam London z veliko žlico (no, z vilco in nožem)

2011-01-10T14:08:00.001+01:00

Knight for McQueen

2010-12-08T16:22:00.000+01:00

2010-11-25T17:23:00.001+01:00

2010-11-08T19:15:00.000+01:00

HALOWEEN

2010-11-03T19:43:00.007+01:00

Sva za vikend hell-o-winala in rezala buče z Decoma

...ta prva je od Princa, pol od Norca, pol od Škorca, ta zadnja je pa moja...

...pol sva šla pa še mal žurat. V pravi opravi kakopak!

Bloganje ali zakaj spet zabušavam

2010-11-03T10:49:00.003+01:00

Deja vu ali spet mi je šel računalnik. Po štirih letih res dobrega služenja, 1247-ih polnjenjih in neštetih klikih je najprej dokončno šla baterija, potem pa, se bojim, da še motherboard. In nimam za servis, kamoli za novega, bom mogla bit pridna in šparat ampak šele potem, ko popačam vse ostale stroške in dolgove. Mogoče za rojstni dan, če ne ta pa naslednji, do takrat bom pač analog. Jebeno je zdajle in ni kej dost za balinat.

Na srečo je moj multitasking sposoben dobrega opravljanja službenih dolžnosti kljub občasnem kršenju delovnih pravil z lastnimi opravki in tapkanjem po tipkovnici kar tja v en dan.
Svoje dobre volje ne pustim kaj dosti zmest, ker mi bo dedek mraz takojci naslednje leto prinesel točno tisto eno in edino stvar, ki si jo resnično želim - sem se prijavila na razpis za umetniško stanovanje v Londonu in, glej ga zlomka, ga dobila! S Princem spakirava kufre in Fidota, pobereva šilca in kopita in švist na Otok... še malo se učit pa veliko delat pa še malo več živet in se met lepo in pobegnit iz te sive nehvaležne kotlinice. In komaj čakam, cepetam od veselja in sreče in sem važička in sploh ne morem verjet, da se je kaj finega zgodilo celo nama, ki se naju zadnje čase sreča in zdrava pamet izogibata. Nič ne de, restartat se že znamo, pogrešat tudi, družinice bomo tako ali tako obiskovali, stara modrost pa pravi, da home is where the hart is. Pika pika stop.
Komaj čakam vse tisto, kar mi je včasih šlo tako zelo na živce, vse tisto, zaradi česar sem se počutila najbolj osamljeno na svetu, vse tisto, kar se mi je zdelo nedosegljivo in frustrirajoče, vse tiste, ki so se mi zdeli svetlobna leta boljši in pogumnejši od mene. Komaj čakam nove izzive, zase in za Princa, če naju je že Koklja brcnila v rit je čas, da še sama sebe.

Po službeni dolžnosti čez dan strmim skozi izložbo, iz druge strani, od znotraj ven in gledam adolescentne škorčke, ki skajčejo gor in dol. In mi je žalostno, kako so vsi isti. Reprezentativno rodni grudi so od pete do glave čisto vsi, brez izjeme, neprepoznavno identični. In kar se Janezek nauči to Janezek zna, takšni ostanejo tudi potem ko zrastejo in midva sem ne paševa. Si paševa en drugemu in nečemu, kar ni tukaj.

Malo se ne znajdem pa malo bolj štorasto pišem, ker sem na tujem računalu, se bom že navadla in se malo večkrat javila.

I have a thing about birds

2010-10-03T19:13:00.001+02:00

Za dons

2010-09-30T16:07:00.000+02:00

Oldie but goldie. Paše dnevu.

2010-09-29T16:33:00.002+02:00

So moji učki po vsem tem dežju tako nenavajeni sonca, da že cel dan mežikam in škilim. Čisto po pravici, to delam tudi zato, ker bi raje skakala po soncu s Princem in Fidotom, na take najlepše jesenske dni bi bilo treba prepovedat delo in ukazat obvezen take-away kofe na klopcah po mestu.

Vstajam zgodaj in hodim spat pozno, na silo spreminjam bioritem preteklih letnih časov in se nimam kaj pritoževat. Če bi v življenju bila dovolj organizirana, da bi delala spiske, bi zdajle lahko pokljukala vse. Zaenkrat mi uspeva vse sproti, tako kot je treba, pridno in vestno in če bi vedela že prej, kako zelo se to splača, bi ne izgubila enega dragocenega kosa želodca, ki mi je šel za vse kaotično.

Paše mi spet pisat, paše mi delat, paše se mi družit, pašejo mentalni stimuli, paše z mojima najljubšima M&M's -oma čvekat po skajpu (zdaj smo zmenjeni, da imamo v nedeljo skupaj večerjo, onadva na otoku, midva doma in blebetamo čez ekran), res paše Princ in paše hlad in mrzle dlani na kolesu, paše mi.

2010-09-29T08:27:00.001+02:00

Dobro jutro!

2010-09-28T22:30:00.000+02:00

neDELA

2010-09-28T21:37:00.001+02:00

Dobro je spet delat. Predolgo je bilo poletje, predolge so bile ure za šankom, premalo hrane za možgane, pa premalo hrane, moje prošnje so se s časom stopnjevale, na koncu je na cv-ju skoraj pisalo “WILL WORK FOR WORK”.

Zares spet diham s polnimi pljuči, niti en marlboro ne gre v nič. Ampak nedelje so še vedno depraste. Ene stvari se nikoli ne spremenijo. Dolg je bil današnji sprehod, proti koncu sem vlekla martenske za sabo, če ne bi bilo vse mokro in pocasto in listnato in mrzlo, bi jih sezula, si jih z vezalkami zataknila za vrat, poklicala taksi in šla domov. Na žalost sem mela v žepu točno 3,20 za čike in niti centa več. Včasih me strese, kaj vse bi, da nahranim tole svojo odvisnost.

Mesto je polno turistov v anorakih. V gosjem redu se sprehajajo po centru in vsi gledajo gor, arhitektura jih fascinira, od zgornjih nadstropji meščanskih hiš ne odtrgajo pogleda niti toliko, da bi gledal pod noge. Med premraženimi prsti stiskajo vsak svojega CoolPixa, pod jaknami skrivajo opasne torbice in jaz se jim ne morem načudit.

Jest bi tut bila turist. Čim prej.

Today's tune!

2010-09-25T16:39:00.001+02:00

ReStart

2010-09-20T08:42:00.002+02:00

Voila. Kako napišeš tist sound, ki se sliši, ko obrneš nov list? ššštrs?

Iz poplavljenega petkovega večera in dveh žurov, od katerih oba tekmujeta na katerem sem bolj štrlela ven – ali pa se čisto stopila tja nekam k tlem – mi sobotno jutro ni prizaneslo niti ene od bolečih mačkovin. Nima več smisla, mojo socialno etiquette vedno znova premaga naveličanost ponavljanja enih in istih vprašanj, enih in istih puhlic. Očitno sem postarana do te mere, da mi ležijo le še hausbali , tisti in s tistimi, kjer se ne počutim kot absolutni kreten.

Saj poskušam dohajat pijane glave, pa ga predobro nesem, da bi razumela jecljajoče nesmisle, naveličam se lastnih odgovorov, če ne zabavam niti sebe, kako bom potemtakem zabavala koga drugega. S Princem torej pobegneva v šibek sen in nov dan, tiste sobote, ki bi jih vedno raje ne doživel.

Celodnevni glavobol in čuvanje dveh od štirih bratov je najboljši možni izgovor, da lahko spet gledava Harrya Potterja. Spet, ker je to že vsaj desetič od vsakega od petih delov, pa kaj, edini je, ki mu še verjamem. Edini je, ki je še moja pravljica, vse čarobne besede poznam in vsakič komaj čakam, da pride Sirius Black.

Stiskamo se torej z otročki in domov se odpeljeva sredi noči, ko voda dere iz vseh stani po cesti in jaz, reva usrana, mižim celo pot do doma. V ponedeljek bi šla v službo in res se mi ne da trepetat takrat, ko me trepet ne zabava.

Težek teden bo. Razhajanja se bodo končno razšla, jesen je končno odplaknila poletje, navidezni lajf, ki je trajal zadnjih nekaj mesecev bo končno dobil oprijemljivo formo. Se mi zdi, kot da je grozeči plaz, ki se je nabiral na hribu nekje nad mano končno popustil in mi je vse tisto blato na srečo samo malček steklo za vrat, večina je zgrmela po drugi strugi. Saj je bil že čas.

V ponedeljek dam torej nase first-day-at-a-new-job-outfitt in re-start, re-boot. Juhu!

NEDELJSKI MIX

2010-09-19T16:19:00.001+02:00

ah.

2010-09-17T17:46:00.001+02:00

Divjam skozi vsakdane in pozabljam na minljivost. Včasih se pač zgodi dan, ki me spomne, da nismo zazmeri. Žalosten, poplavljen dan.

FALL-in-(g)

2010-09-14T16:31:00.007+02:00

Niti malo me ne moti jesen, niti malo me ne moti, da se je poletje odločilo pobegnit prej, preden se izpoje. Mogoče bi raje ne smrkala in kašljala ampak tudi to obrnem v svojo prid, stlačim tačke v volnene štumfke in počnem vse tisto, kar mi paše.

Spring cleaning pri meni nastopi jeseni. Zaradi skupne obsesivno kompulzivne motnje, ki jo imava s Princem, je domek brezmadežen, in je zato cleaning introverten. Nič več alkohola (!), cigareti na minimum, še tisto malo svinarije, ki jo včasih zbašem v usta skenslam, pucam kožo, delam home-made-organic-bio-blablabla maske za obraz pa za lase pa za telo in vanje verjamem, si na kup naberem knjige, ki pritičejo stanju duha v novem letnem času, odprem nov zvezek za čečkanje, …

Edino, kar od razvad ostane in ostaja in se ne bo in nočem da se spremeni je moja afera s Safarjem. Trenutni bookmarksi in vsi nadaljni kliki, so moja čudežna dežela, ki me v trenutnem pomanjkanju real-life inspiracije nafilajo z vsem, brez česar bi mi bilo težko dihat. Firbčev razpon je neopisljiv. Tehle 24 strani me vsak dan znova zabava in uči in draži in veseli, včasih jezi, me pelje tja, kjer vse lahko in kjer je drugače, kot je tukaj.

Cedijo se mi sline za velikimi mesti in vsem kar imajo ponudit. Prepočasi se približuje dan odhoda. Zdi se mi, da bo letošnja zima, tja nekje do februarja, najdaljša in najhladnejša.

Klikanje po reportih iz fashion weekov mi deljao skomine, že jesen bo arhivska, kaj šele vse, kar pride za njo. Ne upam si ugibat, kdaj se bom spet postavila na noge, kaj šele na noge v novih čevljih… Tole bomo recikliral, sej neki pa bo iz tega…

Itak pa dokler, se pravi zazmeri, je z mano moj najljubši in najlepši accessory (tale spodaj), mi v resnici čisto nič ne manjka…

P.S. Majuš manjkaš, prklop se kej na skype!

2010-09-04T16:26:00.002+02:00

Sobotno popoldne in home improvement, da se zamotim pred zobobolom. Zjutraj na tržnici, nocoj spet večerjica. Princ dela salte na vodi, se vrne zvečer, s Fidotom gledava Poirota in poslušava dež.

Nneka!

2010-09-04T14:21:00.001+02:00

Am loving her today! Na repeat, pa zraven pospravljat. Vse. Tut glavo.

Nneka - Heartbeat
Uploaded by FourMusic. - Music videos, artist interviews, concerts and more.

BZVZ

2010-08-30T13:41:00.005+02:00

Tole sm se mal hecala, lani za PechoKucho sm en svoj mejhn showreel skupi spacala.

*muska je od očeta ko je mel še bend, Markus 5

Mali Princ in banda Izgubljenih Dečkov

2010-08-25T22:28:00.003+02:00

Včasih sem nehala počet kakšne stvari, ker sem se bala zavrnitve. Zdaj, ko sem vse zavrnitve že zbrala in spravila v svojo skrinjo zakladov, lahko spet nadaljujem kjer sem končala.

Vse, kar se je v tem nemem obdobju dogajalo, je edino, kar sem v tem času imela in sem sebično skrivala, da mi ne bi bilo prebrano in vzeto še to.
Ampak vedno vse prebolim. Res. V resnici je moja trma pretrmasta za trme drugih, pretrmasta še zame. Verjetno bi mogla zapravljat za terapevte , brat knjige za samopomoč, odletet v Indijo, da se spet najdem ali pa se še enkrat krstit in se prerodit v hči Njegovo, da ponovno najdem luč na svoji življenski poti; pa mi res ni treba.

Mogoče sem Izgubljeni deček, brez tistih štrikcev, ki naj bi bili najbolj pomembni in najbolj sveti, ampak mi moja banda, brez vreč opek, ki bi jih mogla nosit na svojih plečih, plete in drži rešilno platno. Tako, ki ne samo rešuje, ampak je trampolin - bojnk, sem dol in bojnk sem v spet v zraku, se smejem in se smejem in se smejem.

Spakirala bova z Malim Princem spet kufre in šla na Kraljičin otok. Najina obljubljena dežela, zdaj, ko veva, da lahko vse. Fido gre z nama, tko da bo verjetno res za dolgo. In komaj čakam. Komaj čakam ta masten ingliš brekfast z M&M, vegetajanski zame, veganski za M, in regularka za M in za Princa, kakšno nedeljo na Portobello Marketu. Life will be good in ne bo nam nerodno uživat v stvareh, ki so drugim plehke.

Nimam druge, kot da spet pišem.

Žalostni...

2010-06-12T23:50:00.004+02:00

... so vedno rojstni dnevi. Kot božič, ko bi Božiček moral v resnici bit cel car, pa vsi nekaj hočejo od njega in nikoli ne izpolne nikogaršnjih pričakovanj. Potrošena ljubezen.
Zadnje leto je bilo najbolj žalostno leto od vseh žalostnih let. Edina razlika je, da je letošnja žalost bolj žalostna od lanske.

361 dni...

2010-01-06T22:22:00.001+01:00

...vse si mi.

2009-12-04T09:27:00.002+01:00

http://keithschofield.com/charlotte-gainsbourg/charlotte-gainsbourg+beck-heaven-can-wait.mov

2009-11-20T11:20:00.002+01:00

2009-11-10T18:45:00.001+01:00

Najlepše na svetu je bit zaljubljen v svojga moža!

2009-11-10T10:18:00.001+01:00

Kr tko mal. Nisem u redu... Kaj pa vem. Uklopim meglenke, pa bo bolš.

SMRK SMRK

2009-11-05T10:18:00.001+01:00

SNEŽ

2009-11-03T09:49:00.003+01:00

Mah je na robovih tega torka, že cel dan se mi zdi, da nosim zarošena očala. V petek sem si vzela dopust in se cel vikend prestavljala iz levega na desni breg kavča. Nič produktivnega. Razen družinske idile nič omembe vrednega. Gospodar prstanov in Trnjulčica, tista ta prava, od Diznija, pa hladen piš izpod vhodnih vrat, ki so ostala zaklenjena. Če bi lahko, bi za kakšen mesec ostala doma in spala, vse pustolovščine zadnjih mesecev so me zmatrale.

Tudi nine-to-five je stvar, na katero se je treba navadit. Ne gre to kar tako. Sploh pa ne meni. In če so zraven še družinske vezi in trud kar tja v en dan, ni čudno, da sem med tednom, popoldne, ena strgana, stara, prekratka deka.

Kakšen zegn, da je Mrož potrpežljiv. Masira podplatke in briše solze.

Se človeku, pri vseh teh obveznostih, zafržmaga hodit na te razne dogodke, od žurov do prireditev, na poplavo mediokritete. Vsakič znova se postrgava iz kavča in greva na vse, kar naj bi bilo vredno videt, slišat, spznat, s družit, pa je moja razvajena, še Londona navajena rit, vsakič fascinirana nad poplavo mediokritete in pomanjkanja truda, ki se vloži v... karkoli.

Verjetno bi bilo drugače, če bi ljudje stvari delali z veseljem.

Uktobr

2009-10-29T15:10:00.003+01:00

Ogabna sem. Tam nekje za vogalom je leto, ki se bo obrnilo, od zadnjega teksta. Brez zamere ampak odločno trdim, da je bloganje za ljudi, ki so ali a.) hiperaktivni ali b.) nimajo nič bolj pametnega za počet.

Miksajo se vsi mogoči đusi po možganu, dogaja se mi preveč, da bi bilo za napisat in preveč, da bi sploh zmogla. Napisat.

Vse je, nasprotno od pričakovanega, lepo. Recesija se mi pozna samo po pomanjkanju potrpežljivosti, pa še to samo do tistih, ki so pač takšni, da drugače ne gre.

Mehka listkotova podlaga namesto asfalta mi je všeč, pa sončkova rumena pa doma mi je lepo,tudi zato, ker se pri vsej svoji utrujenosti kam drugam težko premaknem. Zdaj, ko je hladno in nogavičke in kavčki vabijo, bom spet pisala. Bom spet povedala vse, bojo spet vsi hudi name, da jih opravljam, ampak pa kaj pol.

Obljubim, da bom.

2009-09-23T12:09:00.002+02:00

Skrinšotam blog

Pecho Kucho

ROSA

http://www.pecha-kucha.org/

Danes

2009-09-15T13:17:00.000+02:00

B(L)EK

2009-04-20T02:04:00.007+02:00

Sem se vrnila na Otok, danes, sama. Zjuraj je kapljalo iz neba, šumele so padajoče kaplje in njegove trepalnice, od strani dotikajoče se blazine. Prevladujoča tišina jutra. Še sreča za CNNovo zvočno kuliso, drugače bi verjetno odmevalo po poljanah, kako zelo mi ni za it. Spet na otok, še zadnji krog, finalni šprint preden lahko končno začnem zares živet tako, kot si želim. Z njim.Zadnja dva meseca sta neopisljiva. Od vsega najlepšega, zaradi obzirnosti do drugih, od neverjetnosti, da je lahko res tako... tako zelo... neskončno absolutno zaljubljeno.

Il y a longtemps que je t'aime... je bila verjetno napačna izbira filma za nocoj, sem že tako preveč žalostna. Sem začela gledat samo tako, s kotičkom očesa med pospravljanjem in razpakiravanjem, pa sem pristala na tleh, med kupom umazaih cunj, med neplačanimi računi in skicami projektov, objokana, brez moža, da si v njegovo ramo brišem solze.

Ne mi zamerit blogovske odsotnosti. Valda. Je bil tisti dan, ko smo se poročili, dan pred tem je Darling postal še spoštovani gospod magister.

Odtlej sva bila ujeta v samozadostnem mehurčku, nekje med Piranom in Ljubljano, pripopana en na drugega, zavestno ignorirala ta nek real life. In sem še malček odkačena, kakšen zemljevid mi manjka kako in kaj zdaj. Se probam javljat malo več, zdaj, ko bom nekaj časa osamljena.

2009-03-05T02:14:00.004+01:00

Marec je, šele tretji po vrsti od dvanajstih mesecev, meni pa se zdi, kot da se mi je v tem letu zgodilo že celo življenje. Vem, da sem osladna. Pa mi je popolnoma vseeno. Zaljubljena do neskončnosti, gledam vabilo na najino poroko, vem, da ga razpošljeva šele v petek, pa se mi cepeta od neučakanosti. Cepeta se mi od misli na vse svoje preostalo življenje. Z Darlingom.

V nedeljo je bil spet skokec v Kotlinico, ta uradne papirje je bilo treba podpisat, pa sva šla še na izlet v Milano in v torek spet iz Ljubljane nazaj v Velemesto. Vsaj tako bi moralo bit, če ne bi SPET moje omiljeno prevozno sredstvo krožilo okrog londonskega letališča, bilo nezmožno pristat, se obrnilo proti amsterdamu in najgroznejše tam tudi pristalo.

Čudna mirnost, tisto vedenje, da mi ni še za umret me je božalo, medtem ko me je premetavalo pa najmanjši Adrijini plehnati mašinci. Bojnk, bojnk, bojnk, trda trdna tla pod nogami in še tretja država v treh dneh. Najdem si hotelček, se sredi noči vozim s taksijem po Nizozemskih ulicah, privlečem svojo srebrno potovalno škatlo v četrto ndstropje, odgrnem zavese, se usedem na poličko, prižgem cigaret in čez največje okno na svetu gledam svetlikajočo se gladino v kanalu pod svojimi bingljajočimi šapkami. Uau. Zaspim s telefonom v roki, prebirajoča zadnji sms in čakajoča jutranjega alarma.

Vstanem prej, da naredim še en giro, če sem že v Amsterdamu, lahko spijem vsaj eno kavo, da bo res vse še bolj filmsko. Na Central Station kupim karto do Bruslja, tam prestopim na Eurostar, zajamem sapo, se potopim pod Rokavskim prelivom in se obrišem ravno pred Londro. Štiri države v štirih dneh. V soboto še v Pariz. Lahko bi mi bilo slabše. Pravzaprav bi mi težko bilo lepše.

Ugrizne me sicer vsake toliko kakšen od mojih šeprisotnih demončkov, tistih nesamozavestnih, vasedvomljivih brezveznikov, ki se jim zdi, da še nisem dovolj fajn, da bi si zaslužila vse tako toliko lepo. In po pravici povedano, sem jih kar vesela, vsaj vem, da je vse to zares, da se mi ni odrolal in si tole pravljico samo predstavljam. Predolgo sem bla v kurcu. In bemuboga, da se splača trudit.

Sanja se mi ne, kje me je najdu. Sanja se mi ne, kaj vidi na meni. Ampak karkoli že je, je očitno mega. V življenju se še nisem počutila lepa in pametna in sposobna in talenirana in še nikoli si nisem tako zelo želela bit še boljša. Najboljša zase, da sem lahko najboljša z njim. Samo, da lahko poslušam njegov smeh, do neskončnosti.

Dobila sem oceno diplome, 98% mi je uspelo nabrat. Ni slabo. Počakam še teh obveznih brezveznih boljkotne simboličnih par mesecev do konca letnika, naložim vse v škatle in švist domov. Domov! Tja, kamor pašem.

Neobzirno srečna sem. In vem, da je težko prenašat to mojo evforijo. Predvsem vem, da je težko, ker v resnici vsaj te neki Moji niso najbolje. Kadar mi za trenutek uspe ne bit objestna in pogledam okrog, mi je jasno, da je vsem še kar težko. In če bi lahko, bi vsem vse hotla popravit. Pa ne morem. Ampak čeprav sem (skoraj) poročena, če ne pomeni, da nisem tuki. Ker sem. Vsaj za poslušat. Konec koncev ni bilo vedno vse tako lepo.

Prvi pomladni dan je recipiši za vogalom, še malček, pa bo toplo in v barvah in vse na novo. Še malček, pa bo vse res mega.

2009-02-18T03:12:00.002+01:00

Garala cel teden, nadoknadila vse za nazaj in naprej, tile pobegi v kotlinico in obiski na otoku terjajo manjši manjk v času, namenjenemu full-time službi in full-time faxu. Neprespane noči sicer puščajo sledi na utrujenem obrazku, še dobro, da jih ta neka zardelost od zaljubljenosti tako zelo dobro skrije. Prvi plan se izmenjuje, pravzaprav je kar nekaj layerjev, ki se iz minute v minuto prerivajo v ospredje. S prepolno glavo pozabljam odpisovat na maile in vračat telefonske klice, za kar mi je neskončno žal, kakšen ekstra dan v tednu bi mi prišel prav. Ampak tako pač je, pri vsem, kar se mi dogaja, mi res ni za zamerit.

Izpuhtele so osamljenosti, ki so mi tako dolgo delale družbo. Izpuhtele žalosti in manjki. Nekje na dnu, tam, kjer je skrito vse, skrito še pred sabo, čutim, da bo res vse v redu. In četudi se mnogim zdi, da je to samo evforija, mi je čisto vseeno. Pa naj bo. In naj traja do smrti.

Prvič, odkar vem zase, Vem, da nekam spadam. Vem, kam spadam. Vem, h komu spadam. Prvič delam dolgoročne plane, ki jih bom z lahkoto podirala. Prvič se mi zdi, da v resnici drsim po filmskem traku in se smejem. In Darling se smeji z mano. Pijeva kavo na nepoznanih stopnicah sredi Velemesta, kjer je kar na enkrat vse lepo, odpirava steklenice v Fletku, kjer je tako prijetno, kot še nikoli in preblebetava noči o vsem in ničemer in še vsem ostalem. Vsakomur, ki vpraša povem, da mi je tako lepo, da sem fouš še sama sebi. In ko se počutiš tako, res ni kej dost za balinat.

Dilema, pisat ali ne pisat blog o vsem tem zdaj še ostaja. Dokler sem pisala o samo svoji brezveznosti je teklo gladko. Zdaj ni brezveznosti, zato me bo mogoče malo manj... pa zato toliko bolj lepo.

ZAROČENA. FINCLUX!

2009-02-15T22:54:00.002+01:00

AiR

2009-02-10T23:05:00.003+01:00

Zavoljo puščajočega neba in splošne sivine v barvnem spektru dneva se lahko mogoče potrudim delat, da mi besede letijo izpod prstov. Ampak mi v resnici seveda ne. Če spisarim, kaj se mi dogaja in kako sem, mi tako ali tako nihče ne bo verjel. Bo izpadlo, kot da se važim, da sem mala naduvanka, zraven pa še malček zmešana.

V kotlinici poskakovala po zaledenelih pločnikih, vikend obisk kar tako, za kakšen objem, pa za poljub pa za obveščevalni Giro di Ljubljana. Darling se je apgrejdal v zaročenca...

In Rozasta je srečna in cepetajoča od veselja, še vedno skoraj nezmožna verjet, da kdo tak obstaja še kje drugje kot v filmih. Da je lahko vse toplo in mehko in prijazno in zares in naštelano samo tako, da nama je lepo. In nama je res lepo.

Dnevi zaviti v tople šale, veter na otoku me odnaša v vse strani. Skačem med šolo in službo, končujem eno in začenjam drugo. Počasi se poslavljam od Londresa, za nekaj časa bom morala it, da se lahko spet vrnem. Magisterij se mi začne šele januarja, poletje, jesen in zimo tako preživim kjerkoli drugje. Z Njim.

Vse se je obrnilo na glavo, še jaz, s celim svetom sem se resetirala. Naveličana obljub in odvisnosti od drugih, vsajanja in pametovanja, počnem stvari tako, kot se mi zdijo v tem trenutku prav. Prav zame in prav kar tako.

MEGA FAIRYTALE

2009-02-02T13:43:00.002+01:00

Take se ne poznam. Leto se je začelo fenomenalno in od takrat naprej gre vse samo še na gor. Sundance se je zgodil, in pomembneje od posnetega, kar mimogrede sploh ni bilo slabo, zgodil se je tist ključen tektonski premik v moji trdi betici, ki mi je vse do zdaj tako zelo manjkal. Vsa strast in talent in želja ti nič ne pomagajo, če ne verjameš vase in v vse tisto, česar si zmožen. In zdaj mi je jasno. Jasno mi je, da sicer ničesar ne vem, ampak, da v resnici vse lahko. Samo, če hočem. Povrh vsega so mi ameristanci dali še nagradico za tisto malo, kar smo posneli. Važička.

Ja, važička sem. Ta trenutek sem to zares lahko. V topli sobici sredi zasneženega londona tipkam po mekcu, bele pike letijo z neba in med mojimi rjuhami leži in bere verjetno najhujšejše bitje, kar jih je na svetu.

Konec tedna je bil težko pričakovan. Darling mi sporoči, da prileti v petek, tam nekje ob pol devetih. Splaniram cel dan, kaj in kako bom vse pospravla, se zmetamorfirala v nekaj vsaj približno dostojno izgledajočega, šla v štacuno pa hranice in alkohole in vse še ostalo, kar tako visokemu obisku pritiče. Priletel je seveda zjutraj in ne zvečer, kot sem neumno sklepala. In obrnil vse na glavo. Ampak mi je bilo vseeno. Čutila, videla, dotaknila. Konec sveta. In potem je vse dobro eskaliralo v vse še boljše in potem še boljše in lepše in najlepšejše. Vmes se zgodi global warming, v noči na nedeljo zapade pol metra snega (!) in mu odpovejo let. V ponedeljek zaradi takistega snega nehajo vozit vlaki. Darling ostal tukaj. In je tako noro lepo, da nobena beseda ni zadostna opisu. Šibava naokrog, se lupčkava do obrabljenih ustnic in sva tako zelo mega, da sva sama sebi fouš. V detajle dekadence ne bom šla, ampak sva fabulous. Absolutly fabulous.

Pridem kakopak spet malo v mojo Ljubljano, v teku priprave za prihajajoče projektke, v tem momentu se res nimam kej pritoževat. Besede se spet težko zlijejo v kakšen literarni presežek, ampak ponavljam, kakdar sem lepo nima smisla cepetat tja v en dan. Bliska se mi.

Dobila sem službo, v produkciji BBCja, na oddelku, kjer delajo dokumentarce. Faks je, čeprav postranskega pomena, pošlihtan…

2009-01-31T21:46:00.001+01:00

Dekadenca. Vse je najfinejše... ne morem zdele...

2009-01-22T06:20:00.000+01:00

Čakam že eno lepo zaporedje dni, da me nekdo uščipne tja nekam v ta mehko in mi reče, da je čas, da se zbudim. Take stvari se ponavadi dogajajo drugim, vsem ostalim, ne men. Res ne.

Začnem spet pisat, ko se malček zdekompresiram, jutri finalna motaža in sound, v petek screening, v soboto nagrade in v nedeljo nazaj na otok... štejem dneve...

ZJEBANA. SPRANA. ČIST. TOČNO TKOLE ZDELE.

2009-01-21T07:29:00.003+01:00

2009-01-20T07:46:00.003+01:00

Manualno vklopit muziko, prosim. Na desni, pod kasetko. Tenks.

Writer’s block. Bi, pa ne morem. Loop prepolne glave. Vse je lepo. Vse je res lepo. Ima se, može se!

Lead

2009-01-19T02:45:00.004+01:00

Glavni igralec v mojem filmu. Tretji najhujši pes na svetu, takoj za Đukcem in Umasto.

2009-01-18T09:35:00.004+01:00

Day 4:

Že cel večer sneži. Sedim na leseni razmajani verandi, nad mano utripa neonski napis Chateau Apres in meče rumeno oranžno rdeče snope svetlobe na prazno zasneženo parkirišče. Prstki od mraza otrpli, vseeno čik za čikom in hladna kava, ki naj bi mi grela dlani. Krivim jet lag za svojo nespečnost, čeprav vem, da po krivici. Dnevi so nabasani z obrazi in besedami in kadri in zvoki in moja glava včasih rabi tajm aut.
Ni je tišine kot je snežna, na gori, ponoči. Lepo je tok, da se ne da opisat. Jaz sem lepo.

2009-01-17T04:30:00.009+01:00

Že dva dni se spravljam pisat pa vsakič pride mimo kakšen intelektualc z na frišno razvito teorijo o tem in onem evropskem filmu, ki mi jo more povedat. Predvsem na Kusturico se mi spravljajo, kot, da vem kaj več in se zato moram strinjat. Mala eksotična evropejska živalica sem, dokler ne pokažem, kaj delam, me nihče ne jemlje resno.

Park City je miniaturno mondeno smučarsko središče, ameriška Kranjska Gora, nabita s prodajalnami spominkov, s spluženimi cestami in avtobusarji, ki te vsakič vprašajo kako si in pričakujejo iskren odgovor. 7000 prebivalcev, od tega 86 procentov mormonov, z eno samo glavno cesto, kjer ni prostora, kadar se po njej sprehodi Mariah Carey. Ja, Sundance je festival neodvisnega filma ampak američani ne bi bili američani, če ne bi iz vsega naredili en skisan putr medijskega pompa. Stila ni, elegance še manj. Vse je iz friteze. Tečen Spike Lee in naduvan Russel Simmons, ki je tukaj zato, ker Def Jam Records kakopak morajo met svoj žur na Sundanceu. Stoji na vratih, pogleda, če je štikel dovol visok in minič dovolj kratek, da ti pred goro paparazzov osebno odpre vrata in te prime za rit. Woohoo!

Filme gledamo samo mi, čudaki.

Med -7 in -4 se giblje, vstajam ob sedmih, da splezam na vrh hriba do studia, kjer poberem opremo. Za snemat, ne za smučat. S tremi dečki delamo short, A Dog’s Life in Park City. 5 minut iz pasje perspektive, komentar potepuškega psa na to umetno mesto s precej pokvarjenim mormonskim undergroundom. Verjetno me bodo linčal, ampak mi je čisto vseeno, samo en screening rabim na Sundanceu, da lahko rečem, da sem imela screening na Sundanceu. Monolog nevrotičnega potepuškega psa. Moj monolog.

Fascinira me pač to, da je v tem mestu gejem in židom vstop v večino barov in restavracij odsvetovan, imajo pa največji procent potepuških psov na prebivalca v Ameriki. Po zakonu jih je treba futrat in pustit, da počnejo, kar jim paše… Born in the USA.

Ah ne, nisem vzvišena in nikakor ne dvigam po pridigarsko kazalca, pravzaprav je tale Midwest do skrajnosti izpolnil pričakovanja. Delam se norca, ampak to samo zato ker se lahko. Itak spet, tako kot vedno, furam neko svojo paralelno zgodbico in mimogrede hranim požrešnega firbca v svoji glavi. Arhiviram videno, filtriram neumno in se zraven probam met še fajn.

p.s. flis res ni stajliš.

Čudni, čudni ameristanci...

2009-01-15T22:53:00.002+01:00

Ma ja, naslov pove vse... Zimska idilica, špageti westeren kulisa, amerikanci, akreditacije, kamere... Surreal, komaj verjamem, da kej takega obstaja. Mladi talentki, četica Woodijev Allenov in moja malenkost. Fotoreportaža absolutno sledi, to je treba videt...

2009-01-13T17:28:00.005+01:00

Spet pakiram. Grem pogledat na Sundance, če kej znam. Slabo mi je in vrti se mi ampak bo to verjetno od treme, od vsega ostalega abstiniram. Angleška je vlažna in hladna in deprasta, še dobro, da nimam časa niti razmišljat. Če bi, bi bila verjetno že domotožna, tale zadnji izlet domov je bil najlepšejši in najboljšejši in najpoučnejši in najzabavnejši in najutrganejši..., zadnjh nekaj dni pa še... mmmmmm. Fin. Najfinejši.

Sestavljam spet glavo, lepo se obnašam, štejem minute do junija, ko bo diploma v žepu in jaz velika in pametna in redi stedi za cel svet...

Se javim kaj iz Ameristana, ko bo čas in volja, dotlej držat pest, da mi ne strmoglavi avion. Xanax na dohvat ruke.

2009-01-07T22:30:00.000+01:00

Četrtek, petek, sobota, nedelja... Brrrrrrrrrrrritain. Mem. Čist mem.

2009-01-06T15:22:00.001+01:00

SVAŠTA

2009-01-06T11:34:00.004+01:00

Inflacija pisarjenja je kakopak pomenska. Ne bom o tem. Me pač rešuje ta tipka-prst dotik, ki je vedno znova edini, ki mi ostane.

Spremenilo se je le to, da je vse ostalo isto, kljub prizadevanju po nasprotnem. Pravzaprav bi morala posnet kakšen dokumentarni film o stopnji lastnega idiotizma, prepričana sem, da bi, če ne drugega, bil še kar entertaining. Second hand entertainment seveda.

Še šest dni navideznega izležavanja in potem se mi začne verjetno najbolj zajebano leto doslej, vsaj kar se tiče dela. Nalašč mi je fortune cookie pred dnevi povedal, da "a career is great, but you can’t run your fingers trough it’s hair.”

Še kozmos se dela norca iz mene. Pretepanje želje po ostajanju in tiste po odhodu v drobovinski globini se mi pozna navzven, podpluta in zatečena do neprepoznavnosti. Ančule sicer pravi, da načeloma ves čas izgledam, kot, da sem se ravnokar res dobr kresnla, ampak to je samo ta neka maska, ki jo obvladam ob dotičnih situacijah. Le kaj bi brez mask.

Dekadenca minulih tednov kliče po rehabilitaciji, pravzaprav se tolažim, da je ravno od praznikov skisan možgan glavni krivec za svetovno gimnastično prvenstvo hendikepiranih emocij. Takle mamo, res ni kej dost za balinat. Od mene je odvisno samo tisto, kar je pač odvisno od mene.

2009-01-06T01:32:00.001+01:00

AH. NIMA SMISLA.

2009-01-06T00:24:00.002+01:00

ah.

2009-01-05T18:03:00.006+01:00

Prideš domov, ko ti v resnici še ni do tega, hvala k., da maš vsaj še nekaj trave in gin od predpredpredvčerajšnjem. Kaj mi je treba štet že danes dni do črne luknje Londonske. Ni mi za it. Če ostanem ne bo nič drugače, verjetno bo še slabše. Nikomur ne privoščim razpetosti med tema dvema svetovoma.
Čakam tam in čakam tu, čakam in čakam.

S Kenobijem so večeri zares, ni mi teba gledat naokrog, ni se mi treba pretvarjat. Ampak, ko gre, je vse še toliko bolj črno, ker je eden redkih. Verjetno edini. Ne da se mi več. Ne da se mi več it Ljubljanskosti in Velemestnosti, utruja me manjk v vsem kar mi manjka. Kdo si je izmislil zavist in hrepenenje?

Razmetana soba, še pri starših, trije topli Unioni od prejšnjega tedna. Telefon je v žepu, če bi slučajno zamudila tresenje, nanj pogledam vsakih nekaj sekund. Res? To je to? A to je to?

Če mi kdaj uspe imet hčerko, bo tepena, če jo zanese po mojih stopinjah. Jo bo bolelo manj,kot če se gre takisto pot.

Čist zares sem začela tale blog, že prvi, pisat, da razblinim to neko zgrešeno podobo o sebi. Mogoče se zdi, da sem se polna, da mi po glavi ne gre nič drugega kot samo Jaz, da mislim, da sem vsemogočna in vseprisotna. Razvajena slovenčica, v šoli na tujem, ne dela drugega, kot da žura in se smili sama sebi, ima vse in se pritožuje kar tja v en dan, da ji ni dolgčas.

Pa ni res. Sklatene samopodobe pač imamo tendenco po tovrstnem ekhibicionizmu, ki vsaj koga prepriča v to, da smo vredni. Vsaj branja. Stopinje v mivki in to.

Leta se valijo eno o v drugo, ni boljše, kakopak ni dobro. Kopičijo se preteklosti in čeprav se mi še zdaj zdi, da sem se res trudila, nima smisla. Kenobi tudi pravi, da je karma en velik nateg.

Utrujena sem. Utrujena od pričakovanj svojih in tistih od vseh ostalih. Predvsem svojih. Raje bi bila lepa, kot pametna. Raje bi bila vsaj eno od tega. Skušam že štiri leta vsaj enkrat napisat to, kar mislim, pa mi nikoli ne uspe. Vedno s tipkami vzamem v obzir kopico nekih ljudi, ki v resnici nikoli ne vzamejo v obzir mene. In vedno upam, da me berejo ravno oni. Zato tokrat; Jezna sem. Jezna sem že celo življenje, na vse in na vsakogar, nase in na njih, pokam po šivih, kako nepravično je vse, da na koncu še jaz postanem nepravična.
Ljubim, pa mi tega nihče ne vrača, delam pa ne verjamem vase, dokazujem pa konec koncev izgleda, kot, da se pretvarjam in na koncu, tam nekje, kjer nihče ne vidi, se vrtim v nekem objokanem krogu, ki nikamor ne vodi in noče nehat bit neskončen.

AUTOPORTRET

2009-01-05T00:01:00.000+01:00

2009-01-03T17:27:00.001+01:00

TO BI

2009-01-03T01:38:00.002+01:00

Šla bi se sankat v temi na en zasnežen hrib na vrhu sveta. Šla bi se pingpong na Madagaskarju. Lovila bi pikapolonice na morju. Skakala čez kolebnico. Igrat tarok do onemoglosti. Delala bi salte in se lovila, se šla skrivat in na kras se nabasat z dobro hrano, vozila bi se daleč stran in nazaj, obmetavala bi se s tortami in špricala s smetano v pločevinki. Gledala bi filme na prostem in plesala bosa po orošenem travniku. Pa še vse ostalo.

NOVO ISTO

2009-01-02T16:26:00.010+01:00

CONTINUED:

INT. –- my room –- DAY

Rosa (off):

Vonj po češnjevem likerju v njegovi topli sapi me boža po zatilju, mimo ušesnih mešičkov, po vratu, do roke, ki je stisnjena v njegovo nekje na plečih. Odlepim trepalnice, med spuščenimi žaluzijami pronica bela svetloba, premočna za jutro in presvetla za večer, odbijajoča se od snega. Ko sva ob svitu proti domu vijugala med snežinkami se mi je ustavil čas. Takole ostanem, v neskončni brezčasnoti, med padajočimi belimi kosmi pod rožnato svetlobo prihajajočega dneva, držeča se za rokav velikega volnenega plašča.

Leživa na boku, njegov trebuh prilepljen na moj hrbet s prepletenimi nogami, oklepajoča se njegovih oklepajočih se rok. Ne spustim se nikoli, ampak on to že tako ali tako dobro ve. Prvi dan novega leta, in čisto nič novega v tem, da me bo momentalna sreča tega trenutka držala vsaj še do naslednjega življenja.In naslednjega. In še naslednjega.

Milioni miselnih procesov, ki so mi švigali v glavi s svetlobno hitrostjo so bili verjetno preglasni, ali pa ga je zbudil moj poizkus, da se neopazno obrnem in gledam, kako spi. Mirni Velikan. Saj pomislim, zares pomislim, da sem nora, neprilagojena, da tako ali tako vem na pamet, kako se začne, kako boleče premalo traja in kako se spet konča. Ampak mi je vseeno. Vseeno mi je za njegove muhe, za svoje, vseeno za pomilujoče poglede vseh naokoli, vseeno mi je za cel svet in vse očitujoče modre mislece, tukaj nastajajo moji filmi. Samo on, ta razvpiti pridanič, mi trese kolena in premetava vsebino kot kocke v njegovi družabni igri.

Točno vem, od česa sem najbolj zadeta.

Nekajkrat še zaspiva nazaj, ne ločim več med snom in budnostjo. Smešen, skuštrani ples ob kavi in... se vidimo. Ob priliki.

CUT TO

EXT. –- Petkovškovo nabrežje –- NIHGT

Rosa (off):

Sneži. Včerajšnji sneg mi škripa pod nogami in nocojšnji mi pada na premražena lica. Iz Prešernovega trga po Ljubljanici navzdol odmeva preveč filmsko orkesterska glasba, da se ne bi nasmejala naglas. Še dobro, da je z mano Đukec, verjetno bi drugače izgledala precej utrgana. Pod jakno in štirimi pletenimi puloverji mi razbija srce. Zares razbija. Winter wonderland, vijugam med ljudmi, predvsem turisti, ne domišljam si vseh premnogih pogledov mimoidočih. Verjetno se mi vidi na obrazu, da žarim, da mi ni mar za dogodke jutrišnjih dni. Poskušam krotit svoje hitre korake, pa mi bolj slabo uspeva, čim prej bi se dotikala in čutila in čutila vedno.

Đukcu še nekajkrat vržem palico, da se sestavim, se umirim in prikrijem tako zelo očitno evforijo. Samo čaj je, nekaj minut, nekaj besed.

In je čaj in nekaj besed in jaz, četrtošolka s torbo emocij brez dna. Verjamem vse in vzamem kar ponudi. Saj ni važno. Linearnost časa smo si tako ali tako izmislili, da bi nam bilo lažje. Meni je lažje, če linearnost ignoriram.

Naj mi še kdo reče, da je to narobe. Naj mi še kdo reče, da je važno, kaj se zgodi jutri in dan po tem. Vsi moji božiči, vsi moji Silvestri...

The Brown Bunny... V resnici je samo fantom...

DownTown

2008-12-16T01:53:00.005+01:00

Doma sem...

Spet je noč in spet bi mogla spat, jutrišnji dan bo beyond zajeban.

Ampak v Hiši Cigaret mi je tako lepo, da pozabim na neprespanost. Odtehtajo tamkajšnje prisotnosti...

Nocoj se je zgodil tisti težko pričakovani sprehod s črno mrcino in mokrimi čevlji. V preveliki jakni sem vijuglal po moji Ljubljani, sama, z dežnimi kapljami na trepalnicah, prižigala cigaret za cigaretom in oboževala mesto. Iskreno osamljena in zmerno okrušena po vogalih tistega, kar se pretvarja, da je moja samozavest. Že zdavnaj mi je bilo jasno, da bo to moj večni problem. Tam kjer ima Barbi najmanj, imam jaz naveč - na bokih in v glavi. Doma se ne morem skrivat pred sabo.

Decembru je letos za vrat nekdo obesil sto tonsko utež, še vonj po pečenicah iz štantov se vije bolj pri tleh. Res nisem ziher, če vem za koga, ki ni vsaj malo žalosten. In vem za veliko nas, ki smo žalostni maratonsko. Razlogi te in tisti, sploh ni važno, neki kozmično ne štima.

Navlekla sem se Britanske zadržanosti, tistega, česar sem se najbolj bala. Ne govorim več o sebi (tko zares, ne to patetično blogovsko blebetanje), nočem obremenjevat, držim v sebi vse kar se držat da in piska, res na glas piska ekonom lonec v plečih. Kdo je še tak idiot, da na blog napiše, da rabi objem. Prva.

Zdaj, ko sem spet malo down, se mi piše neskončno. Žal so misli tako evforične in nepovezane, da raje neham. Uvidevnost in to.

Mimogrede, tisti, čigar fotokopija sem, bo svoj novi film pokazal v sredo zvečer na nacionalki. Ponosno priporočam.

2008-12-07T20:31:00.003+01:00

Odkrivam nove razsežnosti utrujenosti, bolijo me ustnice, ko jih prislonim ob n-ti cigaret dneva. Kdaj je noč in kdaj dan je že zdavnaj postalo nepomembno. Ožemam vse svoje želje po znanju, nabiram zadnje kapljice force, da jih preudarno razporedim do zadnjega dneva letošnjega leta. Na tisto, kar pride po tem, si še pomislit ne upam. Neskončnost odpirajočih se možnosti, še dobro, da domača živalica v meni ne popušča in usmerja odločitve Velike in tiste še Večje. Vse bi, res bi vse, samo, da ni predaleč. Nomadskost, pretakajoča se po žilah mojih prapraprajevcev je razredčena ravno toliko, da sem udomačeno zblaznela. Zblaznelo udomačena.

Na tipke prislonim blazinice prstov in takrat se spomnim, kako zelo mi manjka pisanje.

Poslušam oddaljeno rjovenje vzletajočih frčoplanov in se ne morem odločit, če bi šla raje na toplo in zapuščeno, analogno, tiho in beroče ali raje v plundro in sivino Kraljevine Janković. In mi je itak jasno, še preden se zares vprašam.

Pripravljam spisek novoletnih resolucij. Cinizem in to moje histerično nezaupanje vsemu in vsakemu škodita zdravju, moram nehat, verjetno nič ne povzroča bolj počasnega in bolečega umiranja, kot ravno to dvoje. Če kaj znam, se znam spreminjat. Mogoče tokrat s smislom?

Sobota 6.12.2008

Globoki basi trde tehnaže izpod spretnih rok Dulaša, ki je ravno na obisku, mi božajo utrujeno telo med popoldanskim poležavanjem na kauču. Prvi off dan. Spet diham, spet sposobna sestavit stavek s sredino, jedrom in zaključkom. Če se ga nocoj (zasluženo) ne odbijemo preveč, mi bo jutri verjetno uspelo postavit še pike in vejice in zamolke. Mraz je zimski, v zrak lahko ugriznem in ob jutranji kavi šibajo asociacije na smučišča, ko se v ležalnikih nastavljam toplim sončnim žarkom in srkam toplino.

Na obisku še TheUltimateRamboHodalič. Veselo rajanje, čist iskreno nisem navajena na tako gužvo. Vsake toliko mi misli pobegnejo tja nekam v Kotlinico, za par minut sem malo žalostna, taistih par minut malo bi... še dobro, da distrakcije stegujejo svoje noge po vseh kavčih, ki jih premore moj domek. Za vse sem si itak sama kriva.
Popustila sta delovna vnema in evforija; tako, kot mi junija ne uspe naredit nič pametnega, sem tudi decembra bolj idle. Z Majuško sicer planirava eno malomalo razstavico na domači grudi, pa Hišo Cigaret tudi že komaj čakam, ampak zdaj bi najprej kuhano vino in sprehode v mokrih olstarkah s šali, ki so sposobni vsaj šestih ovinkov okrog vratu. In Đukcem. Itak.

Brezdelna melanholija. Gumitvist mi skačejo možgani, dezorientirana do skrajnosti. Skos neki bi pa ne vem čist točno kaj.
Še en teden nabiralnišva nepotrebnostnih pozornosti po lokalnih prodajalnicah za vse moje, dokler ne ostanem res čist brez dnarja. Jebena recesija. In potem domov. ja... domov.

2008-11-18T14:45:00.006+01:00

Tišino mesta moti samo šum vode, pretakajoče se po ceveh premnogih radiatorjev Velemestne trdnjave. In smeh. Moj smeh. Nizam še nenapisane memoare na štrikec vsega, kar je lepo, kar tako, brez posebnega razloga.

Utapljam se v sebi, pozabljam se pritoževat, cepetat in nergat, ne ostane mi časa po vsem, kar je treba z veseljem. Pravim že od nekdaj, da mi pisat ne gre, kadar je lepo, zato tale sad moje žalosti in njenega ekshibicionizma ostaja zapuščen.

Nemogoča ubeseditev konglomerata dogodkov in odmevov, sem tukaj in malo v Kotlinici, vmes premagujem demone avionske, vsak dan znova se zaljubim v ta svoj mali ekosistem in še bolj v vse tisto kar se v njem plazi. Vse je v redu.

Be careful what you wish for, mogoče postajam normalna. Počasi, potiho se prikrade za tabo hvaležnost in lahkotnost bivanja, ko končno začneš izpolnjevat obljube.

In evo, obljubim, povem vse, kar mi je povedat... jutri. Veke nocoj vztrajajo pri svojem.

2008-10-31T23:02:00.002+01:00

Stavki se začenjajo z "my shrink says...". Petki jebeni novembrrrrrski.

Diploma iza ugla, zgubljenost že tuki. Blokira me. Kot, da bi smučala po travi. Še preden zapade sneg. Ali pa, ko ga že ni več.
All Hallov's Eve, sugar-high otročki mi zvonijo na vratih in zahtevajo sladkarije, če jih ne daš, ti baje v hišo zmečejo jajca. I got ready, stresam bombone čarovnicam in piratom s karibov v njihove že tako polne vreče. Požrešni in pocasti in nesramni in debeli so ampak naj jim bo, sem jim kar malo fouš.

Doma so mi bili prvi novembri vedno neskončno lepi. Začne se ta prav mraz, ne tist, ki se samo neki dela. Vse je bolj tiho kot po navadi, še hrup.
Moja hišica je prazna, cimerica Majčula je hophophop šla za vikend v kotlino, Braco je tam že cel teden. Paše čist in ne paše niti mal. Nič mi ne gre, predvsem pisat. Sej bi, pa zdele ne znam. Drugič.

NAKED WHEN DRESSED

2008-10-31T22:15:00.003+01:00

Personal project.

MRZ

2008-10-29T01:31:00.003+01:00

Tole se dogaja pri nas. Fotka je zanič, ker je škljocnena s telefonom. Kaj pa vi kej?

19.10.

2008-10-19T03:44:00.004+02:00

Danes je Velikanski dan. Dan Velikanov.

2008-10-13T23:24:00.004+02:00

Ena solata polne lune, pms-a, jebene cifre v datumu in ponedeljkovske jeseni. Blues za moju bivšu dragu je na repeat, nikad se neču vratit u svoj rodni grad… S svojo novo staro Nikon FM2 sem se zgubljala po mestu, po krajih, kjer se ne hodi, kjer se ne gleda v oči. Izobilje sivine, veter, tak severni, hladen, ki reže čez lica in mi riše zareze po suhih ustnicah, kuštra lase in suši oči, ki mi puščajo že cel dan. Zdi se mi, da je ene par fotk celo ratal, jutri temnica, všeč mi je analognost.

Ko mi je tretjič odpihnilo tobak iz rizle sem si šla iz protesta kupit škatlo Marlboro rdečih. Zadnje dni mi, če se še tako trudim, ne uspeva nič.

Na ulici West Bank je pekarna Sharon. Vsakič, ko se peljem do Stamford Hilla izstopim ravno pred njo, se postavim v vrsto, edina ženska, edina brez kodrastih pramenov las ob obrazu, brez črnega klobuka in dolge brade. Danes se mi ne da pretvarjat in ne da se mi ne pretvarjat, zato samo stojim in čakam, vseeno mi je za vprašujoče poglede. Preden začnem tem gospodom mrkih pogledov tlačit obektiv tja pod nos, se mi zdi obvezno, da se počutim negroženo. Tak je pač moj process. Aklimatizacija.

Ni mi jasno, zakaj me zanimajo prav Hasidi. Mogoče je krivo to moje neskončno drezanje v religije, v rigidne hierarhične strukture, mogoče preprosto vse to, kar ni tukaj. Vse, kar je daleč stran, stran približku razumevanja, vse, kar je tako drugače, da tolaži moje razočaranje nad tem tukaj. Tolaži me, da so ljudje po svetu v kurcu po popolnoma drugačnem principu.

Tla so posuta z porumenelimi listi, lepota po ameriško mi pride na misel ob vsaki plastični vrečki ki pleše v vetru. Povsod so.

Moje stare slušalke šumijo in pokajo, če se malo potrudim je zvok skoraj kot iz starih gramofonskih plošč. Sedem na klop v parku sredi ortodoksno židovske enklave in ne moram si pomagat, da se ne bi vprašala, kaj sploh delam. Sledim nekim zgodbam, brez smisla in povoda, pritiskam na gumbek, da bi ustavljala čas, kot da mi ni že prekleto jasno, da se tega ne da.

Danes je mrzel še čas.

ZIMA GRE.

2008-10-05T02:43:00.005+02:00

Velika šalca, prevelika za moje dlani. Polna čaja, tistega s cimetom. Bela majca, ogromne, stare, z barvo popackane kavbojke, volneni šumfi, in šal. Topel šal, še vedno dišeč po parfumu prejšnje zime. Lasje niso več črni.

Zvijam si cigaret za cigaretom, ven v mraz in veter grem samo, ko mi zmanjka papirčkov.

Skozi okno mi v ogrevano dnevno sobico sije sonce, tisto jesensko, mehko, difuzasto sonce, ki je v oktobrih vedno malo otožno. Nazaj sem.

Poznana tujost, vsakič, ko spet odprem kakšen predal, najdem košček prejšnjega leta, šolskega kakopak, pred poletno kotlino. Najdem fotke in papirčke, kakšen zvitek zobne nitke, počečkane zvezke in na pol prebrane butaste knjige.

Medtem ko me ni bilo se je čas ustavil, domek je ratal moj mali muzej polpreteklosti.
Vse kar je, ni za napisat. Še sem, ampak me malo ni. In ko bom, dam vedet.

2008-09-09T01:17:00.001+02:00

Smešno, kako se pustim še komentarjem. Mogoče, ker mam slabo vest, mogoče, ker je moja poklapana samozavest te čase še toliko bolj nična, mogoče, ker pretiravam.

Zadnje dni vijugam po labirintih očitanj in komunikacijskih šumov, bolj kot razlagam, da vem, da sem jaz kriva, bolj se usipajo težki opisi situacij, nad katerimi nimam vpliva.

Čeprav stremim k tem, da bi razsodnost in dobrota narekovala mojim dejanjem, se ob trenutkih spozabljivosti zaletim v vsak vogal in pohodm vsako brhko stopalce v novih sandalčkih. Tako se vsaj zdi. Motim mir neskončno ljudem, ker se skivam in postavljam v bran na račun svoje groteskne samopodobe.

Klofute dneva pečejo ponedeljkov obraz, minil je brez nasmeha. Padal je dež in dokler nista padla še noč in hlad, nisem mogla izza štirih sten. Mrak me je končno malo skril in hlad še malo bolj. Ne morem razumet, kako sem lahko tako izgubljena, če pa poznam svoj obraz in svoj naslov in vse Kritike, pa telefonsko številko od mami, taksija in policije.

Cirque de Rosa, vsi njegovi žalostni klovni in tečne slonice dobro vedo, da je čas za selitev na sever. Točke so pomankljive in po poletju ponovitev so izgubile ves svoj čar. Za tiste prostorčke v VIP loži, ki so samevali v tihem pričakovanju, je treba na novo napisat sedežni red. Utrujeni so levi, telovadke postarane, mašina za sladkorno peno pa tako ali tako že dolgo ne dela več. Sebično bi spokala hvaležno občinstvo in jih odpeljala s sabo, če bi jim le lahko prisegla, da je tam boljše. Moje punce in Kenobija in še vse tiste, ki jim malenkostnost pije kri in odžira talente.

Vsi smo enkrat Vikonti in drugič Markize, zdaj pretepači in drugič pretepenci. Le da se s časom razpoka med enim in drugim tanjša, na koncu je težko razločit modrice od udarca prejetega in udarca zadanega.

Boli pa kakopak vse enako.

2008-09-07T15:14:00.000+02:00

Navzven neki nizkoproračunski resničnostni filmi, navznoter klasični teater. Drama kakopak. Vročina, sopara in zatohlost prikrivajo jesenskost Septembra. Včeraj sem se pozno zvečer sprehajala z Đukcem, oba sva brcala listje na tleh pod utrujenimi šapkami in kot vsako leto doslej sem se pustila pretentat, da komaj čakam mraz in ozebla lica. Taka sem od nekdaj, komaj čakam vse in vse me zelo hitro mine.

Lepa je hladna Ljubljana ponoči, prazna, tiha, nežna in oproščujoča. Kriva je spet nedelja, da pišem. Cel teden mi posrka vse, kar se posrkati da, me zamoti z vsemi zmotami in potem pride nedelja, ko se ustavim, zamislim, premislim.

Čisto po pravici, se mi zdi da je že čas, da spet grem. Pogrešam samoto. Pogrešam vse, v kar me samota prisili. Pogrešam nevidnost. Na smrt me je strah poleta na otok, začuda me tokrat ni strah Otoka. Kljub LjubezniBolezni do moje Kotlinice.

Štiri leta sem rabila, da zaštkam, zakaj mi gre London tako zelo na živce - podobna sva si. Oba sva velika in hladna, ostra in osorna, okorna in v obeh se dogaja čisto preveč. Pa vseeno premalo. Urejeni kaos. Hrupna tišina. Sama nasprotja.

Sošolka me je spomnila na tole, neskončno se prilega današnjemu dnevu...

Sff2

2008-08-27T13:56:00.000+02:00

Sarajevo, osmi dan.

Že listam Mladino prejšnjega tedna, nad križanko sem spet obupala. Vleče se mi dan. Pijem kavo, v stoje, od sedenja na trdih, prekratkih, škripajočih in zlizanih stolih sarajevskih kinodvoran me bolijo in noge in rit. Fokusiram vsako črko, od povprečja šest do osem filmov na dan sem še bolj čorava, kot ponavadi.

Začet naštevat, kaj priporočam in kaj ne je vrejetno nesmiselno, vseeno izpostavim genialno Synecdoche, New York Charlieja Kaufmana, pa Iza stakla Zrinka Ogreste (Jadranka Đokič je genialna), Buick Riviero, Mart, Cvitkovičev Vem, pa Three Monkeys in Snijeg Aide Begić pa še in še bi lahko naštevala ampak itak nima smisla, vse te filme je pač treba videt. Sarajevo, grad filma, Sarajevo, grad uspomena.

Mestne ulice, ki so povezane v en dolg sprehod, Biban, ki je (po Sajotovi zaslugi) vedno plac, kamor peljem vse očarat. Park Prinčeva je precenjen, vrelo Bosne takisto. Za mojim hrbtom nek angleški novinar poskuša opisat tuajšnjo emocijo, nekajkrat zajecla, naredi premor in suvereno zakliče: ”the ultimate coffee culture!” Pomenljivo se nasmehnem, kaj pa on ve... kaj pa pravzaprav vem jaz?

Deset dni je preveč, pet premalo in sedem verjetno ravno prav. Svoje veganstvo sem morala poslat na dopust, na balkanu koncepta zdrave hrane pač ne poznajo. Še čaj je vprašljiv. In tako galone kave in mineralne vode, žicajoči cigoti in filmski friki zapolnjujejo pavze med novimi, premikajočimi se slikami.

Karto za avion si rezerviram za nedeljo. Ne zdržim, cepetam in celo spustim nekaj solz, vem, da ne morem več, zato si jo prestavim na dan prej. Z mešanimi emocijami se vozim proti letališču, kjer si v resnici oddahnem in premevam vtise vseh teh dni v Njegovem mestu, toliko, da na svoj strah pred letenjem popolnoma pozabim. Skobacam se na malo Adrijino letalo, listam Sobotno, požiram lepe slovenske besedne zveze, dokler ne začne pločevine v kateri sedim trest in premetavat, za nekaj sekund še prosto pada, pa se spet ujame in ne izgleda, da bo šlo na bolje. Ogromni beli kopasti oblaki, kot trdo stepen sneg do kljer seže oko, poskušamo se spustit, da bi lahko pristali na Brniku, pa nikakor ne uspe. Slalom med velikani in neprebavljive turbolence, 45 minut kroženja, želodec nekje v grlu, roke tako potne, da je moker še časopis, ki ga od strahu stiskam v dlaneh.

Zapiska tist zoprni dingdong, kapitan pravi, da je pod nami nevihta, da gremo pristat v trst. Dihat ne morem, mislim si samo, da naj me že varno spravijo na trdna tla, do trsta ni daleč je pa tresoče in šklepetajoče in grozno. Ampak, ne, tudi v Trstu je nevihta, v resnici še hujša, takoj moram obrnit in it proti jugovzhodu, v Zagrebu ne dobimo dovoljenja za pristanek in ker je avionček že žejen nafte, nam ne preostane drugega, kot da čim prej pristanemo v Puli. Zaprem oči, se od vseh v glavi poslovim, rečem si, da sploh ni blo tako zelo slabo, tole moje življenje.

Ampak nam uspe. Na grobo, s tremi poskoki, pa vseeno, sem na tleh in še diham. Plan je, kakopak, malo počakat in it spet v ljubljano, na-a, pa ne jaz, zaradi mene greste lahko naprej na Tenerife, mi je popolnoma vseeno, jaz, tla, stik, podplati, asfalt. Ok, avtomobilske gume še prenesem. Pika. Konec. Grem spat v Piran, po treh dvojnih gin tonici, potrebnih, da preženejo tresavico...

Oprana Ljubljana, poletje beži, zvečer je hladno in lepo in moje in točno tako, kot si želim. Malo več sem tiho in malo bolj poslušam, zraven vse močnejše čutim in se spet počasi, počasi, počasi poslavljam. Res počasi. Še tri tedne po mestu poplesavam...

SFF

2008-08-16T17:13:00.000+02:00

Če bi rekla, da me zbudijo jutranje molitve, ki odmevajo iz neštetih minaretov po starih Sarajevskih ulicah, bi se zlagala. Dočakam jih vsako naslednjo noč, ko probam na čas navezat vrvico in ga potegnit nazaj, da ne bi bilo vsega tako hitro konec. Lepo je. Nič mi ne manjka.

2008-08-06T01:12:00.000+02:00

Vse postane intenzivno. Barve, okus, otip, celo dež... Popolnoma drugačen od sivega in umazanega, razpršenega londonskega dežja. Vse kar iščem, najdem tukaj. Pristanem, pridem in razumem skoraj vse v prvih neskončnih minutah. Vse ostalo doživim.

Najprej vonj. V zameno za ostale čute obljublja vse. in vročina... Komaj se spomnim svojega imena in pred čem sem prišla zbežat. Ampak ponoči pihlja hladen veter in takrat je še reka ob moji hiši skoraj čarobna v vsej svoji svetlikajoči se majhnosti.

Spoznala sem ga v nekem lokalu, tam, kjer se ljudje pač spoznavajo. Imam svoje navade, pila sem, takrat, vodko, se mi zdi. Poslušala. Opazovala. In bil je tam. Z obrazom brez zgodovine, in jaz, z obrazom brez zgodovine. Spomnil me je name, ko mi še ni bilo vseeno.

Od tistega trenutka dalje sva plesala. Na nemo glasbo najinega ritma, včasih nežno, počasi, oklepajoča se en drugega, tiho, prepleteno. In potem drugič glasno, okorno in agresivno, stopajoča si po prstih, brez ravnotežja in občutka, z lažmi v očeh in polresnicami med prsti.
Ne vem, zakaj ga v nočeh, kot je nocojšnja tako zelo pogrešam. Verjetno zato, ker mi je, čeprav premalokrat, vedno ob pravem času rekel tamala.

TAKA DEŽEVNA...

2008-08-06T00:06:00.001+02:00

WEAKDAYS

2008-08-04T12:49:00.000+02:00

Poletna utrujenost, čeprav sem med vikendom zavestno ostajala v mejah normale, zignoriram budilko. Spet. Hladen tuš, zaprem oči in pustim, da ledena voda teče po mojem telesu. Stojim in pustim, ukradem si čas, če kaj tako zelo paše, res nima smisla omejevat. Študent sodleuje z mano, muzika odmeva po celi hiši, daje temo dnevu in narekuje današnje počutje. V duhu zavlačevanja se ne obrišem, pustim, da me posuši topel zrak. Spijem nujno jutranjo kavo, nase dam najmanj možno, ravno toliko, da še prođe za oblečeno. Ob ponedeljkih se veselim HišiceCigaret, mi da zagon in navdih, ki praviloma traja še cel teden.

Že drugič v tem mesecu je skrivnostno preluknjana zadnja zračnica na mojem kolesu. Zavestno se odločim, da se s tem ne bom ukvarjala, vsaj ne v tem trenutku, zagrabim majkicin bicikel, čeprav me praviloma tibetanske zastavice, zvončki, marjetice in električno modra vznemirajajo. Po labirintu gradbišča, pa po nabrežju, mimo Prešerna do Bikofeja, pa na Vegovo, mimo Žmavca, čez Tivosko, mimo vratarja, v drugo nadstropje, na star zlizan parket v prostrane prostore službice iz sanj. Je pot do sem, priznam, popolnoma nelogična, ampak je pomenska, rutinska in ritualna, moja.

Še ena kava, odkar sem nazaj, sem nehala skrbet zase. Nimam ne časa in ne potrpljenja za zdravje in nečimernost, se mi zdijo uživancije bolj pomembne od podočnjakov in mojih trejdmark fukročk. Zakaj bi kljubovala genom, če mi je pa tako fino, kadar ne. As simple as that.

Poklikam vse te neumne nujnosti, fejsbuke in majspejse, na živce si grem, da nasedem na vsako finto digitalnosti. Pogrešam stacionarne telefone, pogrešam nerodne telefonske pozdrave s starši sošolk in fantov, "dubrdan guspa Širca,umm, a je Kristina slučajno duma? Aja, je ni. A bi ji loh sam rekl, da se dubimo jutr ob sedmih pred Namo? Aja, ne sme vn. Okej. ja,pol pa nč. Dijo." Namesto tega dostopni na vsakem kliku, newsfeed mi pove, kdo je s kom in kje in zakaj in kako. In česar mi ne pove itak zgooglam in nimam nič od tega.

Delat, delat, pisat diplomico, čist iskreno mi gre od Godarda in maoizma že malček na bruhanje ampak sem ponosna nase, da prehitevam svoj delovni načrt. Še tako spet in ponovno dokazujem, kako zelo si želim čim prej zaključit zgodbo na otoku, se vrnit in začet delat stvari, ki celo imajo kakšno vrednost in pomen. Razneslo me bo od želja in ambicij in hotenj.
In od vsega lepega.

Prrrrrrrr...

2008-08-04T01:18:00.000+02:00

Mojo ulico razkopavajo fantje v oranžnem, že tretjič ta teden ni elektrike. Domek je zavit v temo in prazen, diši po marelicah in nektarinah prejšnjega tedna, ki v sopari in neopaznosti počasi in potihem začenjajo gnit.

Nikoli se ne pripravim, ampak ker je edini delujoči aparatek ravno mekec s polno bateijo, je mogoče večer še toliko bolj namenjen pisanju. Na balkončku, poslušam trubače, ki mi jih z ravno pravo jakostjo prinaša Ljubljanica, navzdol po toku, od šiptarčkov, mimo tromostovja in tržnice do zmajev in moje nedeljskosti.

Otožen mi je avgust, ko na Trnfestu začnejo pečt koruzo, ko večerom pritičejo tople jopice, ko poletja še zdaleč ni konec pa me vseeno te malenkosti spomnejo, da bo, še preden se zavem, spet treba napolnit usnjeno škatlo z osebnimi potebščinami in poletet tja, kjer je čisto drugače, kot tu.

En mali tornado sem na rodni grudi, vasujem in mestujem, med vrtičnenjem posrkam vse, kar se posrkati da, cepeam od sreče in cvilim od zadovoljstva. Vseeno mi je, za pospravljene domke, vse kar slečem, ostane ravno tam, sredi sobe, kjer pač odpade, na tleh. Pozabim na rigidne discipline naučene od britancev, pozabim na resnobnost in vjudnost, naj bo to strast, kar se mi vrne vsakič, ko se vrnem jaz. Vzamem si pravico do pogoltnosti in hedonizma.

Trubači so utihnili. V tišini noči se mi, vsak dan znova, prikrade in me spomni. Prelepo bi bilo, če bi odnehal še on.

Po dolenjski dogodivščini sem dobro zračunala, ujela tvoritev ta dolge veselice, si vzela čas, da se po napornem tedn odpočijem in naberem moči za vse, kar sledi. In vsakič, ko se spomnem, da sledi sff, se mi smeji. Če letos res uspe, na jug s tastarim...

Drema se mi, vsa ta tema in tišina me utrujata.

2008-07-29T16:33:00.000+02:00

Kdor se zadnji smeje...

2008-07-27T18:31:00.000+02:00

...ni zašteku fore. Spet je mimo ta moj tradicionalni teden na dolenjskem, fotke in fotke in potem še malo fotk. Spet eno malo morje nasmehov in pristne, zaresne, brutalne srečice, neskončno(st) zatreskanosti in še vsega tistega, kar je najlepše. Pravzaprav ne znam napisat, ne premorem dovoljšnega besednega zaklada pridevnikov, potrebnih da razložim, kako zelo dojaja je bil ta teden.

Prijetno izmozgana torej nazaj v soparni praznini ljubljanskega kotla, ne morem ničesar, pa bi mogla mnogo. Bi šla jutri v Motovun, če mika še koga, naj se javi. Še malo filmov in potem bom resnično v raju. In ker sem v zadnjem času popolnoma zanemarila lenobo, se ji posvetim takojci zdajci, v resnici se mi ne da niti tipkat.

Tračtračtrač...

2008-07-16T11:17:00.000+02:00

...je poglavitna razlika med Mestecem in Velemestecem. Grizt si nohte, ne da bi to vedeli vsi, je pač nemogoče. Zaradi kontrasta in periodične odsotnosti me bolj kot moti, tračarjenje zabava, še več, celo fascinira, kako hiter je prenos informacij med vpletenimi, prisotnimi in Marjetko, prijazno prodajalko v mojem lokalnem Merkatorju. Res je, da se ne trudim prikrivat kje sem, kaj sem in s kom se družim in res je, da se premikam po high-risk conah, pomenivši javnih prostorih, kjer je visoka koncentracija tistih, ki opravljajo po poklicu, ampak včasih mi je težko razumet, od kod potreba in čas in nenazadnje interes po triviah tujih življenj.

Skačem gumitvist med vogali Mesta, iz sence na sonce in potem v temo, sanjam v barvah, zdi se mi, da me je zahaklala še ena puberteta, vsaj tisti dobri koščki naivne navdušenosti in navdušene naivnosti. Čeprav se že na kopnem utapljam v lastnem smehu, jutri z Ančule pobegnem za par dni na morje in potem lahko zares veljam za razvajeno od vsega lepega.

2008-07-07T15:15:00.000+02:00

Tudi pred tipkovnico sem si vzela dopust. Lepo mi je in v pisanju o lepem se ne znajdem. Mi manjka pridevnikov, vzdihjajev, pogledov in zamolkov. Ljubljanski alter ego, nasmejan in neprepoznaven, kronični hedonist, razgrajač in postopač, občasno še priden ampak samo za vzorec, le toliko, da se ne počuti neuporabno. Očitno šibam na sončno energijo, vročina in sopara mi pašeta. Podim se po Krasu s Kenobijem in kompanijo, po rožniku z Leninom, po temi s celim mestom. Za spanje nimam časa, ker me razganja, ker ni šanse, da karkoli zamudim. Razstave, predstave in vse ostale stave, koncerti in alkoholi so absorbirani, je poletje v školjki.
Trudim se dokazat in pokazat vsem prisotnim kako neskončno fino vam je v Kotlinici. Na Velemesto ne mislim. Druga dimenzija. Kaj pa vem, bolj kot brat, se v teh dneh splača družit z mano... mi vsake toliko kakšna res rata.

MAM PA BEŽ PRINCA

2008-06-23T14:37:00.000+02:00

Všeč mi je simetrija. Všeč so mi prema sorazmerja, daj-dam in podobno. Všeč so mi zgodbe, ki tečejo in se zaključujejo tako, kot je to v pravljicah, pravzaprav tako, kot se mi zdi, da je prav. Predvsem pa tako, kot se mi v jedru, egota odstranjenem, zdi, da si zaslužim. Povrhu vsega pa še zgodbe, ki se končajo takrat, ko jim je konec namenjen, brez zavlačevanj. Kaj vse mi je všeč...

Vročino na robu znosnosti mi lajša današnji zahodni veter, skrivam se po sencah, potujoča po mehkem, razbeljenem asfaltu od točke Ljube do točke Ljubše. Posmehujejo se mi jutra, ko za trenutek odprem oči, pa me njihova lepota in ostanki včerajšnjega dne spet preženejo v spanec tja do poldneva. Storilnost je na minimumu, pa mi še mar ni za posledice. Mar mi ni za tuje kraje, za potovanja, za obveznosti, za vse tisto, kar je smotrno in posledično.

Ni šlo se včeraj izognit Šerbeđiji, nocoj je takisto z Jinxi. Jutri ljubi Klubi in v sredo tipi z đipi. Cel teden se bo rimal, po novem mi je všeč še ponedeljek. Nizajo se zgodbe, pa jih skrivam in ne objavljam medmrežno, shranjujem v analogen arhiv z nalepko Memoari in ko bo čas pravi, se črnilo vtisne na zvezan papir z mehkimi platnicami.

Zdaj sem že v teh letih, ko mi je lepo biti družinsko, po piknikih in na obiskih, potreba po zunanji potrditvi usiha, ali pa se izravnava z prepričanjem vase. Tata kaže: take it or leave it.

Ni vse lepo in lahko, je pa pristno, kar mi je več kot dovolj.

2008-05-26T13:46:00.000+02:00

»montrer que l’image cinematographique conserve l’unique fois où un homme a pleuré, elle conserve le vent, des enfants, des maisons vides, des platanes, toujours à contre temps, parce que le temps cinematographique n’est pas ce qui coule, mais ce qui dure et coexiste«*

Že drugi teden iz oblakov kaplja sivina, moker, cmokajoč zvok koles mimovozečih avtomobilov odmeva med stenami Trdnjave, se prepleta z vonjem čaja in tobaka, cimeta, vanilije, kokosa, jutranje kave in barve za les, ki je ostala odprta po domačih opravilih, ki pritičejo nedeljam. Včeraj še eden tistih praznikov brez pomena, dela prost dan, ko ne vprašam zakaj, ko ostanem doma in pod pretvezo podarjenega časa nadoknadim zaostanke in dolgove, do drugih, do sebe, do dela.

Danes sem začela odštevat dneve, še deset njih in bom v hiši nad mavrico, zraven mosta Zmajev, na dnu moje ulice. Še deset njih in bom eno leto starejša, baje je 23 prelomno. Sem že rekla, da upam, da je temu res tako.

Danes med drugim tudi končala še en letnik na IzobraževalniUstanovi, ne počutim se nič pametnejša, še dobro, da tega niti nisem pričakovala. Po pravici mi je malo mar, ker imam kupljeno karto težko mislim na kaj drugega, kot na Ljubljanski asfalt in vse kar se po njem premika.

Razmišljam, da bi po dolgem času imela žur za tole svojo obletnico. To navado sem pred nekaj leti opustila, zaradi previsokih pričakovanj, stroškov, mačka, ki je po navadi trajal še kakšen teden in teh podobnih racionalnih neumnosti. Ampak letos se mi zdi, da bi bilo lepo na kup nabrat vse bližnje in bežeče, da popravim vtis in se po lepi slovenčkasti navadi nabutamo, smo omotični in nasmejani in patetični še dolgo v noč petka trinajstega.

Po pravici povedano mam iz izkušenj malček tremo prit spet domov, se mi dogaja da v tej svoji evforiji vskaič delam napake, ki me v razpletu zgodb drago stanejo. Je pač naneslo, da sem v zadnjih štirih letih postala socialno retardirana. Plimovanje med ničem na Otoku in Poletjem v školjki kadar sem doma. V kratkem času na rodnih tleh pozabljam, da imate vi vsi svoja življenja, kjer za objestnost mojih emocij ni prostora. V svoj zagovor lahko rečem le to, da tako zelo na žalost živim skozi vas in ne skozi sebe. Prepogosto sem površna in prepogosto prezahtevna. Prepogosto cepetam, da bi le moje stopnje ostale v pesku in prepogosto se po opičje zviram, da pritegnem pozornost. Majhen otroček med samimi odraslimi in ne znam se obnašat. Butasto, čeprav iz ljubezni. Zato teh deset dni še nabiram moči in zdravo pamet, potem pa pridem povedat, da ste mi neskončno. Lansko poletje je blo najlepše na svetu.

*pokazati, da kinematografska podoba ohranja tisti edinstveni trenutek, ko je človek jokal, ohranja veter, otroke, prazne hiše, platane, vselej ob nepravem času, kajti kinematografski čas ne beži, temveč traja in koeksistira.

2008-05-18T12:01:00.000+02:00

Nedeljsko jutro nedeljskega počutja z nedeljsko tišino in nedeljsko nagonsko željo po izletih v naravo, vsrkavanju sončeve kelvinaže, sinhroniziranem plavanju pogovornih tem in formiranju zglednih postav vsake posamezne čredice zase.

Visim v zraku.

Moj habitat se je skrčil in omejil na mojo Trdnjavico, njeno teraso, kilometer asfalta do IzobraževalneUstanove in njenih notranjih prostorov. Repetativna zaporedja neljubih dogodkov, neljube samote, neljube samokritike in Maj, ki letos tehta triindvajset ton.

V predvečernih meglicah sopare posedam v svojem samostanu, kategoriziram dogodke pobeglega dneva in se prepričujem, da se teh pretiranih in nezasluženih bremen drži tudi nekaj tuje usode.

V zadnjih dneh sem postala preobčutljiva, vonji so dražeči, otipi grobi, zvoki tako preglasni, da me zmrazi, ko s krili opletajo nizkoleteče ptice. Že nekaj večerov zapored Trdnjavo preletavajo netopirji, njihova plahutanja mi odmevajo kot bližajoči se kamniti plaz. Verjetno se tako fizično odraža vse tisto, kar je zakoličeno v plečih in pronica čez pore v čudne bolezenske znake.

Monsuni, potresi, tornadi, lakota, revščina ali urbana osamljenost v labirintu kapitalizma podkrepljena z grozovitim občutkom krivde, ker nisi ujet v monsunu, potresu, tornadu, lačen ali reven. Am, bam, pet podgan.

Ker je bilo včerajšnjo deževno soboto treba nekam zataknit, sem spakirala osnovne potrebščine, sedla na avtobus in šla v živalski vrt. In ker v dežju tega ne počne nihče drug, razen čudakov v katere množico kakopak spadam, popoldne presedim sama med zvermi in berem. Vmes pomislim, da take stvari počnem, da jih nabiram kot cvetke v šopek svojega bizarnega življenja.

Pogrešam človeško bližino, pogrešam toplote teles, njihove vonje, šume njihovih tkanin, pogrešam comkanje med jedjo in srebanje med pitjem, pogrešam poslušanje tujih zgodb, vpletenost v druga življenja. Živi pesek reciklaže lastnih misli in kronična apatija postajata nevarna.

V zadnjih mesecih sem pozabila, kdo sem. Preproste stvari, kako se oblačim, kakšna glasba mi je všeč, kateri okusi in vonji mi pašejo, mnenja o stvareh in ljudeh izginjajo, vse se spaja v neko čudno sivino. Ne prestavljam več pohištva, pozabljam na rože, na smeh. Berem knjige in gledam filme pa si o njih ne znam ustvarit mnenja. Pozabljam nase. Iščem po telesu, kje je skrit tist gumb za reštart pa ga ne najdem, zrak in čas postajata pregosta, da bi me po pravilu linearnosti vodila naprej. Stojim na mestu, s čigumijem pripopana na tla in nič se ne spremeni.

MAJ

2008-05-09T21:28:00.000+02:00

Vstala sem deset do šestih. Tista velika grozeča ozonska luknja nam je na Otoku ukradla pomlad in v zameno ponudila poletje. Nič se ne pritožujem. Preden sem šla spat sem pozabila odpret okno, zato je v sobi neznosno vroče. Moji dve veliki, beli, stari okni se ozirata na vzhod, stene vsrkavajo oranžno svetlobo, tudi če bi hotela, mi ne bi uspelo zaspat nazaj. Danes je petek, to povem, čeprav mi je postalo vseeno za dneve.

Jutranje rutine se v tem letnem času skrajšajo, tuši so hladni, po obrazu si ne čečkam. Mogoče malo. Zeleni čaji in zajtrki na terasi, rana Tišina, sem ter tja kakšen kos začivka le toliko, da ga opazim. Sonce mi greje obraz in riše pege, zimsko rjavo v mojih očeh zamenja zelena. Čutim jo. Otoški veter se poigrava s postavitvijo jutranjih potrebščin, razpiha mi rizle, na tla vrže tobak, guba časopisne liste in mrši mokre lase. Dela mi družbo in to jutro je danes samo moje.

Ob desetih je že 22 stopinj. Majica s kratkimi rokavi, krilo ravno toliko, da pokrije, kar pokriti mora, japanke, aviatorke in casio na zapestju je vse, kar danes rabim na sebi. Leki mi že maha na vogalu in čisto resno mislim, ko predlagam, da danes špricava faks in se greva kopat v ribnik v Hampsted Heath. Resno mislim za sekundo, se takoj spomnim, da sva obe preveliki piflarki, da bi se šli kaj takega. Ali sva pa že prestari. In ker smo umetniki in so umetniki tudi profesorji, tako ali tako nihče od nas ne zdrži med turobnimi tapisoni, zato so predavanja že drugi teden kar v parku. Ležimo po travi, srkamo vino in čečkamo, podrta je vsakršna hierarhija, pa nam še mar ni, na dežurnem mekcu se vrtijo playliste iz vseh koncev sveta, spet odplavam, šla bi daleč stan v dežele za devetimi gorami in devetimi vodami, okrog planeta z cepelinom, na Mate v Argentino, na curry na Tajsko, cepetat v avstralijo in se zakrivat v Iran. In še vse vmes. Plesat v Afriko. Fotkat v Kolumbijo.

Popoldne se igram z Bolexom, pišem scenarij, končam nek title sequence, in ob sedmih izmozgana pridem domov, ležat na razgret les na terasi. Moram si kupit visečo mrežo. Kalkuliram čas, seštevam in odštevam dneve, sestavljam nore načrte kako in kdaj in kam, kje in s kom, koliko česa in zakaj. Sonce je še vedno visoko in čeprav sem si obljubila, da bom nehala, si vseeno za odškrt momenta zaželim, da bi šla lahko za ovinek do Žmavca, samo na en čaj.

Prstke stegem do mekca (ki je zdaj nov, velik in odrasel, tak, za pridne, velike in odrasle punce)

in tipkam, da zabeležim občutek krivde. In se delam, da je to eno tistih kozmičnih naključji, ko me ravno zdaj in ravno iz omenjenega kafiča, po dolgem času pokliče moj Obi van Kenobi. Deset povedi, dovolj, da je doma spet malo bližje.

Ostajam in postajam še bolj nezanimiva, živeti tukaj že nekaj časa ni več izziv in avantura ampak je samo to. Življenje. Delam cele dneve, gledam filme, berem in poskakujem naokrog, po špecerijo, na kakšno razstavo, kakšen piknik, kadar mi uspe nabrat dovolj energije, da sem socialna. Bolj malo me zares fascinira. Vsak večer odkljukam še en dan in vsak večer prehitro mine. Sanjam v barvah, vse tisto, česar med budnim ni.

IN THE MOOD FOR...

2008-04-24T02:09:00.000+02:00

Spomladanska utrujenost. Težko mi je vstajat zadnje dni, sedma je tako ali tako boleča. Odkar vem zase se borim z urniki normalnih ljudi, jaz sem bolj in bolje ponoči. Hladen tuš in jutranja rutina, kava na terasi, veter je ponoči razpihal vse oblake zato sta nebeško modra in nedolžen vonj optimizma povsod naokrog.

Ne uspe mi počakat na maj, nataknem japanke in šibam na faks. Megalomanska viktorianska pošast, ki je stavba moje šole je pretemna za današnjo sredo, Leki priganjam, naj konča čim prej, moram stran, na zrak, na zelene iluzije parka sredi metropole, moram nekam, kjer me nič ne omejuje.

Skočiva v najino malo delikatesico na Exmouth marketu, sproti pobereva se Najljubšega sošolca, čez Covent Garden in Trafalgar Square, na hitro v National Portrait Gallery in potem v Saint James park.

SPET SO SE ZAčELI TI DNEVI, NATANKO PRED ENM LETOM SVA Z mETKOJZLO OTVORILI SEZONO IN POLEžAVALI PRAV V TEM PARKU CELO POMLAD IN PRvI DEL POLETJA. ZAMENJA SE LETO, EMOCIJE OSTANEJO.

Ta park je bil vcasih center londonskega pohujšanja, sem so dvorne dame in gospodje prišli na spolne odnose in pijančevanja, včasih, ko so bile v modi še krinoline. Čeprav je zdaj ves pocukran, z vevericami in labodi naseljen, mi je ravno zato najljubši. Ko se spusti večer se čuti umazanija preteklosti.

Čez cesto je ICA, in ker se mi ne gre domov se mi gre v filme. Naslov mi proda karto, Lonesome Jim. Buscemijev film, s trepalnicami opleta Liv Tyler in nocoj ne rabim ničesar drugega. DOKLER SE LEKI NE SPOMNE, DA IMA DVE KARTI ZA Killse, pozni sva že, zato tečeva do KOKOta (KOKa?) in čeprav se mi ne da gužvat in družit, se potrudim, da naju spustijo not. Killsi so mi fajn in when in Rome...

Koncert je bil res fajn. Leki zebe, zato gre domov z rdečim vozom, men pa se sprehaja po praznih toplih ulicah. Bližje, ko sem domu, večje ovinke delam, poslušam odmeve svojih korakov in se poslavljam od zvezd, ki praviloma izginejo v teh letnih časih. Nebo je oranžno, šum prometa neke glavne ceste v odzadju me miri, hodim malo po črtah, malo po robu pločnika, malo po beli in malo po črni. Gledam v prva in druga nadstropja, v kuhinje in dnevne sobe, osvetljene odre predstav drugih ljudi. Zdi se mi smešno, kako mi lahko cvetoča japonska česnjeva drevesa na obraz narišejo nasmeh, v istem trenutku se mi se zdi, da se mi verjetno že malo meša. Ampak nocoj mi je lepo, nocoj pretvarjam vse v lepo.

Doma šele ugotovim, da sem ožuljena. Šapke v copatke, pozdravim dragega, to je mekec, vsedeva se na teraso in se odločiva, da še ni čas za film, da je čas za pisat. Sentimentalna do bolanosti ampak na dober način, grozljivo svobodna, brez štrikov in korenin. Na tleh, na rebrastem lesu ležim z mašinco ob strani, odločena se interpretirat tako, da mi je lepo. Pa kaj, vseeno mi je danes za vse. ZDAJ JE žE čETRTEK, MALI PETEK, MOJ NAJLJUBšI DAN.

MANIFEST

2008-04-23T02:24:00.000+02:00

Sedim na terasi, sonce mi greje obraz, daje izgovor zaprtim očem, končno. Kdor čaka, dočaka. Diši po cimetu in vanilji, pomembneje, po pomladi. Na drevesu Čez cesto se dere kos, v sosednjem oknu se vsake toliko prikaže sosed, misleč, da ni opažen. Zvita v klobčič, poslušam glasove na ulici, berem tekste za dizertacijo v nastajanju, pijem zeleni čaj, si lakiram nohtke, malo pišem, malo čečkam, opravim tri opravljive telefonske pogovore, iščem kak popravni dom za mladoletnike, kamor bi šla lahko fotkat in še milion obstranskih stvari. Lenobni multitasking.

Vmes skisani spomini, mekec in bookmarki na vseh letalskih družbah tega sveta. Vsej nabrani, zbrani in požeti zmesi jeze in žalosti, osamljenosti in razočaranosti zadnjih mesecev ni dovol le Otok, treba bo spet daleč, v dežele tretjega sveta, v kak drug časovni pas. Nekam, kjer je parafilija kaj drugega, kot razlog za propad. Nekam, kjer je toplo in lepo, kjer je hrana pekoča in so ljudje vsaj na pol goli. Še teh šest tednov odgaram, in potem se neham pretvarjat, da lahko Kotlinici še vedno rečem doma.

Tri leta sem že tukaj in tri leta sama sebi nasedam na isto foro, da bo kmalu konec, da se kmalu lahko vrnem, idealiziram jeben Prešernov trg in pojem hvalnice Žmavcu. Ne grem se več, utrujena sem od pretvarjanja, v resnici jezna, da ste vsi šli.

Čas je že, morda je že celo malo pozno, da v svoje stopinje v mivki vlijem beton in pustim eno sled nekje, kjer bo mogoče opažena. Čas je, da neham pisat objokane odstavke in javne prošnje naj ne zbledim, na silo obračat kazalce v nasprotno smer in verjet v tiste, ki ne verjamejo vame. Čas je, da po vzoru starešin in oboževanih ljubimcev še jaz postanem egoist in začnem verjet vase. Ko ti na glavo pade že ta tisoča opeka, res nima smisla še enkat ometat fasade, bo treba kar podret in raje zgradit kak studio, se se kaj naučit, potovat, naredit kak film, veliko pofotkat, mogoce celo posnet kak komad, napisat kaj literarnega. Se smejat (in se za to ne počutit krive).
Mogoče se mi celo neha vrtet od tega ringlšpila ki ga poganjajo vsi mali Velkani mojega življenja.

Se mi je zdelo, da če se še malo potrudim in če še malo prosim, če se zadržujem in probam bit ponižna, če malo shujsam in izrazim čim manj mnenj, ni za zgrešit, opaženo bo in nagrajeno, morda celo dobim kakšen pasji piškotek in ni vrag, da me kdo počoha za ušesi. Se mi je zdelo, da ima Profesor Cepetalko prav, ko pravi, da nihče ne mara močnih gospa, se mi je zdelo prav, da se krotim.

Ne me vprašat, kam grem. Pa kako in zakaj. Ne vem. Vem le, da sem zgubila sebe čakajoča sodb, razsodb in kakšnega odpustka. Slovensko sodstvo je pač v pizdi. Predolgo sem rabila, da mi je postalo jasno, kako zelo zapravljam svoje življenje. In mi je žal, za nazaj, pravzaprav me je groza, kaj vse bi lahko naredila z vso to potrošeno energijo, kok enih brezveznih nepovratnih enosmernih ulic. Kok enih razumevanj. Naj ne bo brano napačno, prekleto se zavedam svojih napak, za vsako stvar, ki sem jo zajebala mi je še vedno žal. In še vedno se trudim popravit in ne bolet. Tastar je mel včasih pravilo; delaj kar hočeš, samo, da ne boli drugih. To posvojim in rečem: Delaj kar hočeš, samo, da ne boliš ne sebe in ne drugih.

Konec koncev, jasna stvar, sem v življenju gledala preveč filmov. Kakšno srečo mam v resnici, da sem lahko šla.

GONE

2008-04-19T03:11:00.000+02:00

In glej ga zlomka, res je vse isto. Ponedeljkovo jutro, ko stopim skozi vrata, še vedno diši po meni in še vedno je prazno. Še vedno ni nikogar in spet se čuti praznina zadnjih treh tednov med mojimi mnogimi stenami. Velemesto je mračno, škrip, škrap, škrip, škrap odmevajo dežne kaplje ko se zaletavajo ob zaprašena okna. Okus po obžalovanju in navdih, zaresen, da izumim časovni stroj. Grem nazaj v čas, pošraufam, se večkrat nasmehnem, sem bolj prijazna in poslušna, morda celo prijetna. Uvidevna predvsem, popolnoma nesebična. Boljša. Na avtobusu vsakič odstopim sedež, pomagam mami pri domačih opravilih in naredim vse domače naloge. In tako naprej, po spisku, popravim vse do danes.

Moj srebrni kovček odnesem v sobo, tam bo nedotaknjen ostal še kakšen teden ali dva, preveč prtljage sem prinesla iz kotlinice, da bi se mi dalo razpakirat. Čeprav že zamujam na faks, si skuham kavo, poslušam tole, kar se vrti v odzadju, se uležem na tla in gledam v luknjico na stropu, ki je tam ostala po enem od mojih eksperimentih z notranjo opremo. Zmenim se sama s sabo, potihom, da bom od zdaj naprej drugače.

V visokih petah na faks, na poti si dvakrat skoraj zlomim nogo, v enajsto nadstropje, srce mi utripa, kot da grem prvi dan v šolo. V objem mi priteče Leki, ravno iz New Yorka, vsa lepa in nasmejana in ravno zato se zlahka delam, da sem ravno tako tudi jaz. Mestno gledališče Ljubljansko.

Profesor Cepetalko, Najljubši Sošolc in Važič naju z Leki peljejo na kavo, zakaj bi sedeli v studiu, če nam pa ni treba. Skujemo plan za naslednja meseca, blebetamo in opravljamo, izmenjujemo vojne anekdote preteklih tednov in pri sebi pomislim, da verjetno nergam brez smisla, da pa vendar ni se tako jebeno, kot izgleda na prvi pogled. To mi naredi Velemesto. Ni boljšega kraja na svetu, za potlačit in skrit vse tisto nečisto, na glavo skočit v morje dela in na opoldanskih pauzah srebat rdeče vino med pametnimi pogovori z racionalnimi ljudmi. Tu se prelevim, namesto solz in nedostopnosti so nasmehi in pretvarjanja, in vse je tako... nezakomplicirano.

Na poti domov najljubši opravki, špecerija in plačevanje računov, pošta, banka, šit, pozabla vrečke za smeti. Domek počistim, obrišem ves prah, operem perilo in potem se lotim dela in delam in delam in mine teden. Mine. In ker je petek grem spet v Tate, se sprehajam naokrog, pogledam par filmov in ker ne morem spat, začnem tipkat, samo toliko, da povem, da sem tuki.

KDOR JE ŠOU JE ZGUBU STOU

2008-04-10T15:13:00.000+02:00

trúd -a m (ȗ) velika telesna, duševna aktivnost za dosego, uresničitev kakega cilja: trud je bil poplačan; doseči kaj brez truda, z velikim trudom; publ. vložiti veliko truda v kaj; zahvaliti se komu za trud; brezuspešen, dolgotrajen trud / trud za naklonjenost koga / trud za otroke ● ogenj je uničil ves njihov trud vse, kar so s trudom zgradili, pridobili;

Pisat moram, da se ne raztreščim, eksplodiram, se utopim v lastnih solzah. Pa nimam kej za pisat. Noben mi ni povedal, da bo tok težko. Nikoli še ni bilo tok težko. Knedelj zataknjen v mojem grlu se ne premakne. 22 let skomin. Utrujena sem, utrujena od te jebene žalosti, utrujena od osamljenosti, utrujena od psiholoških dram, dokazovanja, prepričevanja, opravičevanja. In odpuščanja.

Dasiravno izgledam mala priviligirana cepetalka.

Še vedno v delavnici, niti skrivam se ne, se nimam pred kom. Barvam, klikam in čečkam, v ponedeljek še poletim in potem naj bo, prosim, vse po starem. Jaz tam in vi tu in med nami ekrani. Ko bo toplo in cvetoče bo gotovo vse bolje. In lepše. Do takrat se mi morda zgodi kaj vredno pisanja, morda se še spet spomnim, kako se sploh piše in če mi bo sreča res naklonjena, neham vsem okoli sebe zavidat, da so normalni.

Popijem tale ekspreso in grem VelikemuŠkorcu naročit torto, bom kmalu že 14 let sestra. Leti čas.

GOING, GOING...

2008-04-09T13:14:00.000+02:00

Do Nedelje še poberem črepinje, se vrnem na Otok potem pa naj traja limanje dokler hoče.

Odhajanja.

Večerni medžik lajt, opran in dišeč po svežem dežju,brezciljno se v krogih vozim po Kotlinici in naslanjam zatečena lica na mrzle dlani. Gledam čez okno in se prezgodaj poslavljam, od Petrola in Dunajske, Evrope in Astre, Vegove, Soteske, od Nekoga. Od Šiške in vsega kar spada k Tivoliju, od Resljeve in Etnografskega muzeja, Rimske, Kinoteke in vseh mojih filmov.

...Gone.

NISAM JA ODAVDE

2008-04-04T11:51:00.000+02:00

Po klancu navzdol se valijo tile dnevi, prehitro in nekontrolirano, sproti akumulirajo vso svinjarijo in kompostne ostanke ležeče po tleh. Mati imajo prav (ja, to sem rekla!), ko pravijo, da sem v kotlini vsakič, slej ko prej deprasta. Ukvarjala bi se stvarmi, ki nimajo nobene veze z mano, brskala, se učila, fotkala, čečkala, klikala, tipkala in vse tako, pa se okoli mene odvijajo same Drame in Mestna gledališča. Nekaj točk verjatno dobim, ker vsaj poskušam bit vse kaj drugega kot MisliDaSeSvetVrtiOkoliNje. To, da mi ne rata je le še en od neuspehov nanizanih na štrikec okoli vratu.

Baje imam srečo, da sem mlada in lepa, sposobna in da je tako zelo fajn, ker je vse še pred mano. Upam, da je pred mano res kaj, predvsem kaj drugega, kot tole mehko blato v katerega se pogrezam. Roza - parodontoza in ljudje odpadajo kot zobki iz razbolele dlesni. Lahko pa verjamem, da verjetno izgledam, kot da mi je itak vseeno, da sem tako ali tako mimoidoča, da me nič ne boli. Hej, konec koncev vam privoščim vse lepo.

Sije sonce, v Delavnici smo vsak za svojo mašinco, klikamo na saundtrek radia študent. Probam najt kakšno anekdoto, kakšno luštkano pripetijo zadnjih dni, pa mi nič ne pride na misel. TaVelik iz Žmauca mi je sicer povedal nekaj dobrih vicev ampak se mi jih ne da tipkat. Guncam se na stolu, vsako minuto pogledam na telefon, če se je že spomnil. Naredim si že četrti dvojni ekspresso danes. Zguglam hasidske žide v londonu, ker bi rada naredila eno fotoreportažo. Verižno kadim. Zadnje čase dobivam nenormalno veliko junk maila. Ja, danes mi očitno ne gre. Drugič.

REPETATIVNI DEJA VU

2008-03-23T02:26:00.000+01:00

Samohvalo smo pustili na otoku. So se kolesa letalska dotaknila dneva, skoraj tako neopazno kot vse te letošnje brezvezne snežinke. Sem tukaj, pa je malček tako, kot me ne bi bilo. Moji dragi punci sta se trudili, ampak moja brezčutna vasezagledana jaz se danes raje smili sama sebi. V kotlini se to sme, morda celo spodbuja.

Če le kdo, potem sem jaz ta, ki sili nazaj (sem, na rodna tla) na vse moči in brez očitnih razlogov. Doslej mi ni bilo mar, kdo in kaj se mi posmehuje, kdo vse me s strastjo ne mara, se mi je zdelo, da je moja defenziva dovolj močna. Pa se vrnem in čakam, pričakujem česar ni, kupim karte za bijelo dugme bez bjelog dugmeta. Kad bi bio...

Evforična pogoltnost. Vsrkavam, tiščim k sebi in ne izpustim vsega ljubega, vsega tistega, kar mi tako zelo manjka tam za devetimi gorami in devetimi vodami. Emocije, raztreščene na vse strani kot frnikole, ki padejo iz premajhnih rok. Tam na otoku je vse racionalno in racionalno tam tudi ostane. Tukaj je Nekdo preblizu. In predaleč.

Še dobro, da je Sošolka. Zaradi vsega. In zato, da me spomne.

Sem tukaj že celih debelih dvanajst jutranjih zbujanj. Dnevi so smiselni, ko so v Delavnici, pravzaprav so dnevi smiselni kar tako, v nočeh se ta smisel razblini. Dogajajo se čudne stvari, upam, da so popravljive, zmanjšana prisebnost in pohujšanja v dolini Šentflorianski. Ampak jaz res nikomur nočem nič žalega. Majkemi.

NAZADNJE

2008-03-11T18:56:00.000+01:00

Ko želja po uspehu in trdo delo močno načneta zdravje in dobrobit mojega telesca, takrat lahko rečem, da sem verjetno pretiravala. Bi vse bilo lepo in prav, če bi kondicija in izkušnje igrale kakšno vlogo, na žalost je bilo vse na suho, brez pomoči mati narave in gole sreče. V petek spet, po kratkem dremežu, vstala ob štirih zjutraj in čez poldrugo uro že prepatetično vzdihovala nad sončnim vzhodom na južni obali mojega Otočka. Zarošena okna našega malega avta so uokvirjala posladkane prizore ruralne Anglije, zaradi tišine in treme smo se najbolj gužval. Nehvaležno vreme ampak mi je bilo vseeno, oblaki in kaplje so mi polepšali sliko. Surov material ne bi mogel bit boljši in čeprav kašljam, kiham, smrkam in me bolijo ledvice mi je vseeno, Zmagal smo čist, če takisto uspe še montaža bom važna k svina.

Dnevi in noči po lokacijah, nekaj ur spanca v vlažnem in preluknjanem hotelu z mojima najdražjima. Od zdaj naprej (čeprav že od začetka) Švabica ni več Švabica, tako ljubko bitjece si zasluži lepši nadimek, recimo ji Leki. Jaz, Leki in Najljubši sošolc si delimo kolesca v glavi, vse teče v isto smer, z isto hitrostjo, ob istem času, ne najdem besed, ki bi znale opisat mojo hvaležnost. Najti se tukaj, v Velemestu, med čudnim jezikom in gensko modificiranimi ljudmi je težko. Istočasno najti tisto, kar te zanima in osrečuje, iz(po)polnjuje in vse ostale podobne jokavsti je še težje. Odkar sta se pojavija tadva ima vse malo več smisla.

Pisala bi Izpovedi Lolite, izzivala čez napisane besede in metala stran potrošene moške, pa sem ravno zdaj preveč osredotočena. Če se vsaj nekaj sestavlja, tako kot je prav, me spreminja samo od sebe in tera v presežke, se ne bom upirala. Ne bom še mirna in ezoterična, še so teme za pisanje in renčanje, cepetanje in vriskanje, Nekdo še vedno razjeda, še vedno so nedosegljive iluzije, žgoče pekočine, pogrešanja in grenkobe, rastoči strahovi in vedno več na kocki. Še vedno so pete visoke, nohtki poštimani in opletajoče trepalnice. Še vedno sem jaz.

DA SE MALO VAŽIM

2008-03-06T19:31:00.000+01:00

Mati moja dobro fotografirajo! Družina 01, manjka Veliki Škorec...

SANJAT STANE

2008-03-05T23:45:00.000+01:00

Ovčica nedolžna, zaenkrat še neozdravljiva optimistka, tlačim glavo v pesek dela kot najbolj butast noj. Še v tisti fazi, ko se mi zdi, da je vse izvedljivo, da se vse da, samo, če se hoče, pridno odštevam denarčke iz svojega strganega žepka, da bi le končni izdelek bil to, kar verjamem, da bi lahko bil.

Petek, rano jutro, jaz temu po pravici pravim še četrtkova noč, slana in zmrzal na oknih, mi v našem malem avtu na poti na jug. Brighton in okolica popolna za snemanje, Sošolc, Švabica in moja malenkost, iskreno najprijetnejše delavno društvo, v četici fotkamo lokacije, popisujemo ulice in uspemo nabrat najbololjšo, četudi bizarno skupinico statistov. Na ta dolg, predolg dan kakopak piha ubijalska burja, temperatura pri nuli in leden dež, ki se kot kot risalni žeblički usuva iz popolnoma monotonega, flehastega neba. Istočasno še na milionih telefonih, za opremo se je pač treba borit, na dneve kot je današnji ne bi imela nič proti štirim glavam in sedmim parom rok, čeprav bi izgledala še bolj pohojeno, ko sem danes tako ali tako. Ampak rata. Vse.

Proti večeru se spomnemo, da smo pozabil nahranit želodčke, itak zgrešimo dobro hrano, zato pač, po sili, še malo spijemo, da poplaknemo špnačo, zataknjeno za sekalce. Na poti nazaj v Velemesto bolj stojimo, kot peljemo, vmes odlomimo celo steklenico grenke tekočine, parkiramo pri meni in še dolgo ne gremo spat. Na obisk pridejo še Italian in dva druga sošolca in potem ne vem več nič, razen očitnega, bilo je prijetno.

Vstanem spet prekleto zgodaj, grem kupit rože in jedačo, na obisk pride Družina 01. Šele okrog poldneva začnem čutit resne posledice pretekle noči, cel vikend sem zato precej lajajoča. Saj mi je žal, ampak miultitasking obvladam bolje brez mačka, z njim je vse tako zelo težko.
Po večini torej delam in delam in delam, potem pa še malo delam. Nimam časa za jamranje, spanje, druženje in podobne nujne stvari, kaj šele za upoštevanje libida in spremljanje svetovnih dogodkov. Ko utopim oba svoja mobilca v lužici Eviana na dnu usnjene torbe mi niti ni tako grozno, znebim se vseh motečih klicev, nakopičenih skozi zadnje mesece. Vsake toliko je treba začet znova, spucat staro kartoteko in ponavljat stare napake. V Velemestu je to precej preprosto, v množici obrazov zlahka skriješ svojega.

Na torkovo popoldne se spomnim rezervirat karto za domov, misli mi pobegnejo k Ančule in Sošolki, Direktorju in Tastarmu, vsem mojim Škorcem in še k Nekomu, po dolgem času me malo stisne. Nimam čas bit sentimentalna, vsaj ne ta teden, zato se z ošiljenim svinčnikom utopim v storiborde. Kadar mi gre, sem dobre volje in zdaj sem dobre volje. Vija, vaja, ven. Paše mi rutinica pešačenja med domom in faksom, v enajsto nadstropje in spet nazaj. Ne hodi se mi ven, ne navezuje se mi stikov, naštelana na tale video, končno delamo nekaj kar ma smisel. In honorar. Ja. Stanje duha je ljubko, pišem samo za zabavo, med malo pavzo, z mastnimi prstki od malega kosilca.

Ene par lokacij, kar tako...

GLEDE VAŠIH KOMENTARJEV...

2008-03-03T19:35:00.000+01:00

...čist mi je mem, očitno tok ne znam pisat, da me vsi (večina, nekateri,...) narobe razumete - jz se mam res ful dobr.

LOOK CLOSER

2008-02-26T11:26:00.000+01:00

Oh, petki in šestki, vse kar se drži četrtka mi je povšeči. Že tretjič danes se zamišljeno, s trenutkom postanka, spomnem na Tastarga. Nazadnje, ko sva se videla, je v zraku odmevala obojestranska pohojenost, trajalo je slabo uro in ne pretiravam, ko se naštejem vsaj dvajsetkrat reči, da je vse v pizdi. Samoumevnost pri nama nikoli ni samoumevna, kadar sva takšna, vedno pomislim: "Nah, pa je, nč si nimamo več za povedat, še mal, pa se bomo zgubl." V resnici se nikoli ne in verjetno je ravno v tem čar najine bližine na daleč. Vseeno se mi na na dneve kot je danes zdi, da se včasih preveč potrudiva se pogrešat.

Odvijajo se mi ponavljajoče se sanje, kjer se voziva v starem Pontiacu (bog ve zakaj je svetlo plav, vsekakor pa je 1970 Firebird) po Sunset Bulevardu v Los Angelesu. V izogib pregrafičnem opisu lahko rečem le, da sva približno takšna, kot Johnny Deep in Benicio Del Toro v Fear and Loathing in Las Vegas. Z vetrom v laseh in Doorsi iz zvočnikov, po vožnji sklepajoč se nama mudi, švigava mimo navidezno plastične okolice, ob neskončnem oceanu, proti sončnem zahodu, nasmejana, očitno pričakujoča nečesa razburljivega. Skreneva z glavne ceste, po nekaj stranskih na makadam, puščava, prah in kaktusi in ničesar drugega. V daljavi na obzorju se svetlika rdeče plava packa, zdaj mi je že jasno, da je to najina destinacija. Prekinjajoč en drugega, približno tako kot v resnici, zapletena v še enega od tistih globokih pogovorov, si zdaj jaz, zdaj on podajava pametne misli in izmenjujeva življenske nasvete. Tiste čudne barvaste oblike počasi dobivajo smisel, na poti v cirkus sva, dolgi mavrični plapolajoči trakovi na špici šotora naju že skoraj dosežejo. Na parkirišču Tastar naredi širok krog, ustavi, se nagne mimo mene, odpre vrata na moji strani in reče : Bl se boš trudla, laži ti bo. Zmedena izstopim, pogledam šotor pred katerim me očitno čaka celotna zasedba potujočega cirkusa Moire Orfei. Preden utegnem z grozo vprašat kaj se dogaja, se Tastar odpelje in takrat se zbudim. Če kdorkoli razume ali po kakšnem naključju ima tisto neko Sanjsko knjigo, prosim, naj mi ne pove, kaj vse to pomeni, raje ne vem. Že prvikrat sem se odločila, da gotovo pomeni kaj dobrega.

Ideje je zdaj treba realizirat, s Švabico in Sošolcem smo, po skupnem zajtrku in kosilu že četrtič ta teden na poti na večerjo. Dovoljenja in privolitve, zapiske s kastingov in spiske opreme nevzgojeno naložimo mizo, začnemo previdno in končamo dodobra nabutani. Vsi smo naredili več, kot je bilo treba in po nečem, kar bi mogoče na daleč Izgledalo kot razmislek, sklenemo, da nima smisla it domov.Nora Francozinja nas je povabila na rojstnodnevno polivko zato se soglasno strinjamo, da bi pravzaprav bilo nevljudno ne it voščit.

Old Streeta nikoli ne zgrešiš. Klubi, lokali in pubi natlačeni en zraven drugega, pobi in dečve en v drugega, starčki z irokezami in širokoramna dekleta s prenizkimi glasovi. Labirint praznih pločevink piva in kartonastih embalaž ta hitrega futra. Angleški humor, ki ga po pravici (še) ne razumem popolnoma, se niza iz napisa v napis nad vhodi v črne luknje, mi se gremo gužvat in drgnit ob premočena telesa v Fancy Handbags and Leopard Shoes. Zares, zares si želim opisat čisto vse in vsakogar, pa se razen vhodnih vrat ne spomnim kaj dosti.

Zbudim se doma, denarnica in telefon sta v torbi in torba na meni, kakor tudi čevlji, nogavice, hlače in pulover, plašč mi je uspelo slečt, torej je vse ok. Nenormalno zgodnja in v neverjetno dobri formi vstanem, na hitro spijem svoj ekspreso in grem plavat. Mogoče se to zgodi z leti, ta odgovornost in kontinuiteta, zgodnje vstajanje in naraščajoča discipliniranost. Mogoče sem to samo jaz.

Začela sem si delat spiske in urnike, vse proste trenutke si zapolnjujem z smiselnimi opravki in samostojnimi projektki, včasih sama sebe kar malo prestrašim. Racionaliziram dogodke in upam, res upam, da to ni samo obdobje. Na poti iz plavanja grem v sejnsburi, nakupim živež za prihajaoči teden, doma pospravim in vse tako, kar se dela ob koncih tedna. Kot pritiče sobotnim večerom, tukaj jim pravijo dejt najt, nerga in cepeta Anglež in ker izgovarjanje na fantomsko delo ne zaleže sem kruto iskrena. Hja, ne bo več klical. Mogoče še kdaj, sredi noči, po slapu gin tonikov. Takrat ne dvigujem telefona.

Otresem se krivde kot moker pes vode in spet, končno, stojim sama na šalterju v mojem kinu. My Blueberry Nights. Za. Recimo. Za kinematografiji.

Nedelje so pač nedelje in kljub srbečim prstom in močni želji po pisanju je dan tako povprečen in nerazburljiv, da ga nima smisla opisovat. Je pač eden tistih, ko s spetimi lasmi, toplo volneno jopico in debelimi štumfki delam, klikam, čečkam, režem, gledam, poslušam, praskam, sestavljam, razstavljam, limam in si izmišljujem stvari, tozadevno nerelevante. Vmes skočim samo po tobak in časopis, tako ali tako je sivo in mrzlo. Ena tistih nedelj, ko se spomnim malček ustavit. Takrat težko čutim karkoli drugega, kot hvaležnost.

Ker se Direktor še vedno vztrajno skriva pod svojo kapuco se odločim, da prihajajočih počitnic v večjem delu ne bom preživela v Ljubljani. Am, bam, pet podgan, Lizbona? Madrid? Amsterdam? Ne, že vem, s spalnikom čez Firence v Rim in pol dam. Šunke, jajca in vso ostalo velikonočno navlako z veseljem preskočim, tako ali tako me od vsega tega samo boli želodec. Moji podpaltki bi se sprehajali po Zemlji, povsod, kjerkoli, V tistih Islamskih in Hindujskih deželah sem se navlekla na tujegovoreč zrak, preden se uležem pod zemljo hočem videt in pofotkat vse.

Teden pred mano bo morilski, poleg vsega obveznega se spuščam še v en zajeban avtorefleksivni samo moj projektek, ki bolj kot neskončno delavnih ur zahteva predvsem goro poguma. Nikoli, četudi s časom in distanco ni lahko priznat, kaj vse si zajebal. Še posebej če to delaš tako javno, kot po defoltu poklica in prirojenega ekshibicionizma to počnem jaz. Navijat zame!

Sončno oprano torkovo jutro je, podaljšam lenarjenje in se še vedno prebijam čez Dawkinsa.

2008-02-24T14:37:00.001+01:00

Bonjour

2008-02-22T12:53:00.000+01:00

Hitim za ovinek, po klancu navzdol, za sabo vlečem svoj srebrni kovček, ropotam in opletam na vse strani, po vseh teh potovanjih in odhodih postajam očitno popolnoma preležerna. Do zadnjega trenutka.

Na postaji zamenjam funte v evre, obraz za očali, v glavi mi odmeva. Čekin neprimerljivo prijetnejši kot na letališčih, tako ali tako popolnoma v svojem filmu, s slušalkami v ušesih in ponovno opotekajoča se po včerajšnjih nokturnih razgrajanjih. Četrti vagon, štiriinštirideseti stol, kljub nabito polnem vlaku mi podarijo še petinštiridesetega. Odvratno razkomoteni mi sonce greje obraz, ta trenutek mi je vseeno za vse, čez poldrugo uro bom v Parizu, tam velja vse, kar tukaj ne. Pika, pika, stop. Za trenutek pomislim, spet sem sama in spet mi je ravno tako všeč. po treh dvojnih ekspresotih in neštetih natipkanih besedah kar na enkrat na Gare du Nord, nihče ničesar ne sprašuje, lahko bi imela 10 kil kokaina v kovčku in mirno odkorakala v svojo smer. Mraz mi rani členke, vseeno se potrudim nadoknadit primankljaj nikotina, na vlakih bi se že zaradi emocionalne in estetske vrednosti moralo kadit. Orient ekspress brez oblaka dima?
Živela bi v tukaj. Megalomanske okrušene hiše v vseh odtenkih sive, kot lepe stare gospe objemajo zlizane ceste, temno modri plašči z dvignjenimi ovratniki, dolgi, gosti rjavi lasje, odločne obrvi, šali in največja koncentracija lepih obrazov na svetu.

Najlepše oškrebljane kavarne ena zraven druge, stoli in mize ignorirajo razkošje osebnega prostora, nagneteni eden zraven drugega, vsi zasedeni, ljudje, ki se jim nikamor ne mudi. Obstojim, verjetno s spuščeno čeljustjo, vsrkavam neopisljiva vizualna zadovoljstva, ne morem drugače, kot, da si želim, da bi to bila kulisa mojega življenja. Moja največja šibkost, starejši rahlo osiveli gospodje z nepristriženimi skodranimi lasmi mi križajo pot, samo gledam in opazujem, brez komentarja, smehljam se, sprehajm in spogledujem. Na Boulevard Saint Germain si nekajkrat ponovim "New York Herald Tribune", Pariz je kot Godardovi filmi. Cel konec tedna brezdelja, v resnici laž ampak delo sem pustila v predalu za pribor v Londonskem stanovajnu, ni bilo povabljeno.
Nekaj razstav, bolj po nesreči kot zanalašč, Le bon Marche in Colette, sprehodi ob Senni od kavarne do kavarne, pod grelce na kofe in cigareto. Na Velemesto pomislim le, kadar mi zapiska Anglež, neutrudljiv, neustavljiv, na trenutke ljubek v svoji vztrajnosti. Ampaj zdajle, tukaj mi ni mar, s karirasto odejo čez kolena bi sedela pred Cafe De Fleur, brala Henrija Millerja (v resnici Marqueza ampak ta ravno zda ni v kontekstu) in si oblizovala prste po vseh pomljaskanih mandljevih rogličkih do konca življenja.

Nekoliko pomirjena, zdaj končno vem, da je Ljubljana tam in me čaka. Kot vsaka prava ljubezen mi dovoli, da živim in posrkam vse, kar mi posrkati velja, ko se vrnem me bo objela, dotlej kakor in kjer mi pač paše. Zabava me, kako zlahka prepoznam ameriške turiste, kako že na daljavo zavoham Britančke in kako se Rusi kar sami izločijo iz vsakega lepega kadra.

Vsega lepega je enkrat konec, po istih tračnicah nazaj, za isti ovinek domov. Oddahnem si, ker je v spalnici prižgan radio. Neštetokrat se vrnem v tišino in neštetokrat je preosamljeno. Tisti predal za pribor odprem takoj.

Ponedeljek in torek tako mineta neopazno, pomenivši, da ne opazim ničesar izza svojega ekrana. Tipkam in šraufam in klikam, ne spim in drezam nepomembne amimacije, tolažim se, da je to nehvaležno delo le majhna ovira na poti do vsega tistega, kar res hočem. Sredin deadline je tako preživet, MTV odkljukan in pospravljen na zadovoljeno polico s pripisom pohvaljena. Švabica vztraja, da je dobro delo treba proslavit z namiznim fuzbalom in grenko tekočino v malih kozarčkih. Povrhu vsega je še Angležev rojstni dan, zdaj je že zares star in zavoljo tega mu dovolim, da mi skuha večerjo in me napije do onemoglosti. Na srečo je eden tistih večerov, ko sem neverjetno zabavna in nasmejana, zgovorna in nasploh nad prijetna, zato se ne počutim tako zelo krivo, da se mi ni dalo uvkrajat z izbiranjem darila. Včasih znam bit nepopravljivo brezčutna.
Zlepljene trepalnice in skuštrani lasje, tokrat že točno vem kje sem. Spet. Na črni svileni posteljnini se skotalim na levo, njegovo stran. Pričakujoča tihega, skoraj neslišnega smrčanja me preseneti prazna, hladna blazina, počečkan listek in ključi. Oi beauty, blablabla,off to work, blablabla,... make yourself at home... stuširam se, si zavita v brisačo skuham kavo, počutim se narobe, biti sama v tujem stanovnju mi je neprijetno. Po pravici predvsem zato, ker težko premagujem hudo nespodobno željo po štrefnanju.Vsi te predalli in omare, nič takšnega ne bi iskala, že to, kako so zložene obleke in obešeni plašči, kaj je v omarici za ogledalom, ogabna predrznost bi kakopak odprla še zgornji predal v nočni omarici. Pregrešne misli me oblečejo s svetlobno hitrostjo in brcnejo ven, zaklenem in zmrznem. Kaj s ključi, če jih vzamem bo čudno, če jih ne bo čudno še bolj. Ko jih vržem v nabiralnik za trenutek pomislim, da mi bo čez kakšno desetletje, ko bom še vedno samska, že rahlo propadajoča in neskončno zagrenjena verjetno žal.
Spet kliče Švabica, pod pretvezo sestankovanja povabi na večerjo in zame prehitro opisuje vse, kar sem zamudila prejšnji večer, ko sem odšla. Zabava me, kako ta svetlolasa deklica vztraja na skupnem preživljanju časa, kako jo moja drugačnost vznemirja. Včasih se mi zdi, da me ne samo posluša ampak čez moje bessede poskuša živet moje življenje. Vse to, kar mene frustrira in razlikuje od ostalih je njej zaporedje neverjetnih dogodivščin. Kot, da sem urbani Indiana Jones in ona devetletni fantek.

Na tedenskem bolšjaku najdem verižico z obeskom Eifflovega stolpa, nakup pritiče osladnosti naključja. Delam se, da skrbim za svoje zdravje in dobrobit, popoldansko plavanje v bazenu u mom haustoru navidezno skompenzira prekomerno uživanje alkohola in nezdrave diete.

Piše se mi. Piše se mi tako zelo, da skoraj zamudim na večerjo. Švabica, Njen, Sošolc in moja malenkost, grizljamo lososa in čvekamo, naslednji konec tedna šibamo na Škotsko posnet video za Starejšega Gospoda . Stopnja evforije skorjada neznosna, vedoč, da imamo res dobro idejo mahamo s storyboardi, treatmenti, predračuni, in enačbami kako za vraga bomo vso opremo stlačili v Sošolcev mali avto. Pod črto budgeta predvsem ljubezen in ambicioznost. Ker imamo samo dve steklenici vina smo zmerni, še pred polnočnjo hodim proti domu, topel vlažen veter mi kuštra lase in nič od tistega, kar mi šviga po glavi ni za povedat na glas. Se sopmnim na Nekoga.

Takoj po polnoči je 22.2. Uršek, tebi res vse samo lepo.

RENDOM BLAHBLAHBLAH

2008-02-11T16:08:00.000+01:00

Spet hodim navzgor po Brick Laneu. Hrustljavo februarsko jutro, eno tistih, ko so še gnile smeti na tleh ob smetnjaku lepe. Sonce se počasi dviguje, nebo je svetlikajoče se modro, vse je še prazno in zaklenjeno, pod odejami in pred prvo kavo.

Razen smetarjev. Ko grem mimo njih si delimo mnenje, vsak po svoje kakopak. "O, kakšna prasica". Na sebi včerajšnja garderoba, tista za v petek zvečer. Krilo prekratko in vrtoglave pete, razmazan obraz mi zakrivajo rejbenke. Prasica njim, zaradi očitnega in prasica sebi zaradi še bolj očitnega. Obljubim si, spet, da ne bom več delala tega. Ne bom več na obiskih od desetih do šestih. Ne bom več, do naslednjič.

Nekje na pol poti do doma srečam odprt starbaks kjer grem najprej na stranišče. Tudi tega se izognem pri angležu, kadar v mraku pobiram obleke po njegovem stanovanju. Dvojni espresso in literska plastenka vode, eksekseks in puf, izgineta tresavica in glavobol. Ne vem natačno, koliko je do doma. Če ocenim na pamet, tam nekje med šestimi ali sedmimi cigareti. Zvitimi na roke kakopak, old holborn in črne rizle.

Preden najdem ključe v preveliki torbi se dvakrat polijem, enkrat spotaknem, renčim po stopnicah navzgor, kot da tečem v zaklonišče, nekam na varno, kjer me nihče ne vidi, nekam, kjer se lahko skrijem pred sabo, v zapik. Ha, od mene se vse odbija, od tebe se pa ne more.
Eno in edino res malo ogledalo v moji graščini je neizogibno, če hočem sploh vstopit. Globok vdih, pogoltnem slino in... hm. Vdrte ličnice, črne votline pod očmi. Vse ostalo ok. Recimo.
Atkins pravi, da se ogljikovih hidratov ne sme. Razumem šefe, spet jajca za zajtrk. Brez kruha, brez soli, brez vsega, kava brez mleka, v resnici že kave ne bi smela, kornflekse pozabi, v sadju je fruktoza, tudi to ne vela, kaj je že čokolada, neskončna omejevanja.
Sedim na pultu v kuhinji in žvečim svoj dolgočasni zajtrk. Dolgo nazaj sem se že naveličala cepetat zarad tistih punc, ki so kar same od sebe suhe in lepe s svetlikajočimi se dolgimi lasmi in plahutajočimi trepalnicami. je postalo dolgočasno, jaz od tega nisem shujšala in one se niso zredile. Selfrespect, anyone?

Čez okno gledam svojo razposajeno ulico, zdaj je že okrog pol desetih, ljudje ob sobotah zjutraj vedno izgledajo, kot da so iz mjuzikla. Nasmejani v parih poplesavajo iz tržnice za vogalom, si podajao vrečke polne zelenjave in prežijo na rdečelične skravžljane škorce v modrih in roza plaščkih z mavričnimi šali, da ne zbezljajo na cesto. Ogromen napis na frizerskem salonu čez cesto pravi "it's up to you how your valentine's day turns out". F&%# off.

Ob sobotah, še posebej takšnih, me vse moti. Ob nedeljah tudi. In vse ostale dni.
V izogib potrošenega dneva na samopomilovaju se stuširam, oblečem, in grem ven pod pretvezo da imam neskončen spisek planov, places to be, people to see. Pošte ni, no, računov ni, se kdo še spomni, kdaj nazadnje je v nabiralniku čakalo pismo? Kupim si rože, ja, sama sebi kupim rože, ne da se mi v trgovino, vsedem se v kafič, naročim čaj - kave ne smem, čeprav jo krvavo potrebujem - prelistam guardian, se prošetam čez svoj haustor, naredim par fotk, v glavnem da ne izgledam, kot, da brezciljno tavam. Ustavim se pred kinom, res bi blo fino, če bi bil vsaj kakšen film, ki ga še nisem gledala. Ob tej priložnosti: The diving bell and the butterfly (Le skafandre et papillon), Julien Schnabel - najboljši film, kar sem jih vidla v življenju. Ja, zares.

Zapiska telefon, Švabica vabi na večerjo, obljublja vegetarijansko pojedino, jazz, ona in njen najdražji. Grem domov, se delam, da delam, kliče anglež. Po nesreči omenim večerjo in preden uspem vklopit možgan se povabi na mojo večerjo. Z mano. Slutim, da se bliža moment, ko se bo hotel sprehajat po mjuziklsko z roko v roki iz sobotne tržnice. Ne. Ne grem se. Zapik, nesposobna zaresnih odnosov. Za zdaj. Ali pa za zmeri.

Tok mam za delat, da se mi meša.

V pričakovanju, do naslednjič...

Pr men duma

2008-01-27T13:32:00.000+01:00

Tako je pri meni. Ja.

Švabica. Soseda in sošolka na faksu.

Moja terasa.

Edvard.

Kupi potrebne nepotrebne šare.

Kava. KAVA kava kava kava kava. Čaj. Kava.

Sosedova terasa.

Stena. Moja. Luksov srček.

Saj bom kaj napisala, kasneje, se mi zdajle ne da. Preveč dela in preveč vodke z Angležem.

V glavnem pa, ni mi slabo, Metkojzel vsake toliko malček manjka.