So moji učki po vsem tem dežju tako nenavajeni sonca, da že cel dan mežikam in škilim. Čisto po pravici, to delam tudi zato, ker bi raje skakala po soncu s Princem in Fidotom, na take najlepše jesenske dni bi bilo treba prepovedat delo in ukazat obvezen take-away kofe na klopcah po mestu.

Vstajam zgodaj in hodim spat pozno, na silo spreminjam bioritem preteklih letnih časov in se nimam kaj pritoževat. Če bi v življenju bila dovolj organizirana, da bi delala spiske, bi zdajle lahko pokljukala vse. Zaenkrat mi uspeva vse sproti, tako kot je treba, pridno in vestno in če bi vedela že prej, kako zelo se to splača, bi ne izgubila enega dragocenega kosa želodca, ki mi je šel za vse kaotično.

Paše mi spet pisat, paše mi delat, paše se mi družit, pašejo mentalni stimuli, paše z mojima najljubšima M&M's -oma čvekat po skajpu (zdaj smo zmenjeni, da imamo v nedeljo skupaj večerjo, onadva na otoku, midva doma in blebetamo čez ekran), res paše Princ in paše hlad in mrzle dlani na kolesu, paše mi.