ReStart

Voila. Kako napišeš tist sound, ki se sliši, ko obrneš nov list? ššštrs?

Iz poplavljenega petkovega večera in dveh žurov, od katerih oba tekmujeta na katerem sem bolj štrlela ven – ali pa se čisto stopila tja nekam k tlem – mi sobotno jutro ni prizaneslo niti ene od bolečih mačkovin. Nima več smisla, mojo socialno etiquette vedno znova premaga naveličanost ponavljanja enih in istih vprašanj, enih in istih puhlic. Očitno sem postarana do te mere, da mi ležijo le še hausbali , tisti in s tistimi, kjer se ne počutim kot absolutni kreten.

Saj poskušam dohajat pijane glave, pa ga predobro nesem, da bi razumela jecljajoče nesmisle, naveličam se lastnih odgovorov, če ne zabavam niti sebe, kako bom potemtakem zabavala koga drugega. S Princem torej pobegneva v šibek sen in nov dan, tiste sobote, ki bi jih vedno raje ne doživel.

Celodnevni glavobol in čuvanje dveh od štirih bratov je najboljši možni izgovor, da lahko spet gledava Harrya Potterja. Spet, ker je to že vsaj desetič od vsakega od petih delov, pa kaj, edini je, ki mu še verjamem. Edini je, ki je še moja pravljica, vse čarobne besede poznam in vsakič komaj čakam, da pride Sirius Black.

Stiskamo se torej z otročki in domov se odpeljeva sredi noči, ko voda dere iz vseh stani po cesti in jaz, reva usrana, mižim celo pot do doma. V ponedeljek bi šla v službo in res se mi ne da trepetat takrat, ko me trepet ne zabava.

Težek teden bo. Razhajanja se bodo končno razšla, jesen je končno odplaknila poletje, navidezni lajf, ki je trajal zadnjih nekaj mesecev bo končno dobil oprijemljivo formo. Se mi zdi, kot da je grozeči plaz, ki se je nabiral na hribu nekje nad mano končno popustil in mi je vse tisto blato na srečo samo malček steklo za vrat, večina je zgrmela po drugi strugi. Saj je bil že čas.

V ponedeljek dam torej nase first-day-at-a-new-job-outfitt in re-start, re-boot. Juhu!