neDELA

Dobro je spet delat. Predolgo je bilo poletje, predolge so bile ure za šankom, premalo hrane za možgane, pa premalo hrane, moje prošnje so se s časom stopnjevale, na koncu je na cv-ju skoraj pisalo “WILL WORK FOR WORK”.

Zares spet diham s polnimi pljuči, niti en marlboro ne gre v nič. Ampak nedelje so še vedno depraste. Ene stvari se nikoli ne spremenijo. Dolg je bil današnji sprehod, proti koncu sem vlekla martenske za sabo, če ne bi bilo vse mokro in pocasto in listnato in mrzlo, bi jih sezula, si jih z vezalkami zataknila za vrat, poklicala taksi in šla domov. Na žalost sem mela v žepu točno 3,20 za čike in niti centa več. Včasih me strese, kaj vse bi, da nahranim tole svojo odvisnost.

Mesto je polno turistov v anorakih. V gosjem redu se sprehajajo po centru in vsi gledajo gor, arhitektura jih fascinira, od zgornjih nadstropji meščanskih hiš ne odtrgajo pogleda niti toliko, da bi gledal pod noge. Med premraženimi prsti stiskajo vsak svojega CoolPixa, pod jaknami skrivajo opasne torbice in jaz se jim ne morem načudit.

Jest bi tut bila turist. Čim prej.