Niti malo me ne moti jesen, niti malo me ne moti, da se je poletje odločilo pobegnit prej, preden se izpoje. Mogoče bi raje ne smrkala in kašljala ampak tudi to obrnem v svojo prid, stlačim tačke v volnene štumfke in počnem vse tisto, kar mi paše.
Spring cleaning pri meni nastopi jeseni. Zaradi skupne obsesivno kompulzivne motnje, ki jo imava s Princem, je domek brezmadežen, in je zato cleaning introverten. Nič več alkohola (!), cigareti na minimum, še tisto malo svinarije, ki jo včasih zbašem v usta skenslam, pucam kožo, delam home-made-organic-bio-blablabla maske za obraz pa za lase pa za telo in vanje verjamem, si na kup naberem knjige, ki pritičejo stanju duha v novem letnem času, odprem nov zvezek za čečkanje, …
Edino, kar od razvad ostane in ostaja in se ne bo in nočem da se spremeni je moja afera s Safarjem. Trenutni bookmarksi in vsi nadaljni kliki, so moja čudežna dežela, ki me v trenutnem pomanjkanju real-life inspiracije nafilajo z vsem, brez česar bi mi bilo težko dihat. Firbčev razpon je neopisljiv. Tehle 24 strani me vsak dan znova zabava in uči in draži in veseli, včasih jezi, me pelje tja, kjer vse lahko in kjer je drugače, kot je tukaj.
Cedijo se mi sline za velikimi mesti in vsem kar imajo ponudit. Prepočasi se približuje dan odhoda. Zdi se mi, da bo letošnja zima, tja nekje do februarja, najdaljša in najhladnejša.
Klikanje po reportih iz fashion weekov mi deljao skomine, že jesen bo arhivska, kaj šele vse, kar pride za njo. Ne upam si ugibat, kdaj se bom spet postavila na noge, kaj šele na noge v novih čevljih… Tole bomo recikliral, sej neki pa bo iz tega…
Itak pa dokler, se pravi zazmeri, je z mano moj najljubši in najlepši accessory (tale spodaj), mi v resnici čisto nič ne manjka…
0 comments:
Post a Comment