Najlepše na svetu je bit zaljubljen v svojga moža!

Kr tko mal. Nisem u redu... Kaj pa vem. Uklopim meglenke, pa bo bolš.

SMRK SMRK

SNEŽ

Mah je na robovih tega torka, že cel dan se mi zdi, da nosim zarošena očala. V petek sem si vzela dopust in se cel vikend prestavljala iz levega na desni breg kavča. Nič produktivnega. Razen družinske idile nič omembe vrednega. Gospodar prstanov in Trnjulčica, tista ta prava, od Diznija, pa hladen piš izpod vhodnih vrat, ki so ostala zaklenjena. Če bi lahko, bi za kakšen mesec ostala doma in spala, vse pustolovščine zadnjih mesecev so me zmatrale.

Tudi nine-to-five je stvar, na katero se je treba navadit. Ne gre to kar tako. Sploh pa ne meni. In če so zraven še družinske vezi in trud kar tja v en dan, ni čudno, da sem med tednom, popoldne, ena strgana, stara, prekratka deka.

Kakšen zegn, da je Mrož potrpežljiv. Masira podplatke in briše solze.

Se človeku, pri vseh teh obveznostih, zafržmaga hodit na te razne dogodke, od žurov do prireditev, na poplavo mediokritete. Vsakič znova se postrgava iz kavča in greva na vse, kar naj bi bilo vredno videt, slišat, spznat, s družit, pa je moja razvajena, še Londona navajena rit, vsakič fascinirana nad poplavo mediokritete in pomanjkanja truda, ki se vloži v... karkoli.

Verjetno bi bilo drugače, če bi ljudje stvari delali z veseljem.