Ogabna sem. Tam nekje za vogalom je leto, ki se bo obrnilo, od zadnjega teksta. Brez zamere ampak odločno trdim, da je bloganje za ljudi, ki so ali a.) hiperaktivni ali b.) nimajo nič bolj pametnega za počet.
Miksajo se vsi mogoči đusi po možganu, dogaja se mi preveč, da bi bilo za napisat in preveč, da bi sploh zmogla. Napisat.
Vse je, nasprotno od pričakovanega, lepo. Recesija se mi pozna samo po pomanjkanju potrpežljivosti, pa še to samo do tistih, ki so pač takšni, da drugače ne gre.
Mehka listkotova podlaga namesto asfalta mi je všeč, pa sončkova rumena pa doma mi je lepo,tudi zato, ker se pri vsej svoji utrujenosti kam drugam težko premaknem. Zdaj, ko je hladno in nogavičke in kavčki vabijo, bom spet pisala. Bom spet povedala vse, bojo spet vsi hudi name, da jih opravljam, ampak pa kaj pol.
Obljubim, da bom.
