Monday, 20 April 2009

B(L)EK


Sem se vrnila na Otok, danes, sama. Zjuraj je kapljalo iz neba, šumele so padajoče kaplje in njegove trepalnice, od strani dotikajoče se blazine. Prevladujoča tišina jutra. Še sreča za CNNovo zvočno kuliso, drugače bi verjetno odmevalo po poljanah, kako zelo mi ni za it. Spet na otok, še zadnji krog, finalni šprint preden lahko končno začnem zares živet tako, kot si želim. Z njim.Zadnja dva meseca sta neopisljiva. Od vsega najlepšega, zaradi obzirnosti do drugih, od neverjetnosti, da je lahko res tako... tako zelo... neskončno absolutno zaljubljeno.
Il y a longtemps que je t'aime... je bila verjetno napačna izbira filma za nocoj, sem že tako preveč žalostna.  Sem začela gledat samo tako, s kotičkom očesa med pospravljanjem in razpakiravanjem, pa sem pristala na tleh, med kupom umazaih cunj, med neplačanimi računi in skicami projektov, objokana, brez moža, da si v njegovo ramo brišem solze. 

Ne mi zamerit blogovske odsotnosti. Valda. Je bil tisti dan, ko smo se poročili, dan pred tem je Darling postal še spoštovani gospod magister.

 Odtlej sva bila ujeta v samozadostnem mehurčku, nekje med Piranom in Ljubljano, pripopana en na drugega, zavestno ignorirala ta nek real life. In sem še malček odkačena, kakšen zemljevid mi manjka kako in kaj zdaj.  Se probam javljat malo več, zdaj, ko bom nekaj časa osamljena.