Garala cel teden, nadoknadila vse za nazaj in naprej, tile pobegi v kotlinico in obiski na otoku terjajo manjši manjk v času, namenjenemu full-time službi in full-time faxu. Neprespane noči sicer puščajo sledi na utrujenem obrazku, še dobro, da jih ta neka zardelost od zaljubljenosti tako zelo dobro skrije. Prvi plan se izmenjuje, pravzaprav je kar nekaj layerjev, ki se iz minute v minuto prerivajo v ospredje. S prepolno glavo pozabljam odpisovat na maile in vračat telefonske klice, za kar mi je neskončno žal, kakšen ekstra dan v tednu bi mi prišel prav. Ampak tako pač je, pri vsem, kar se mi dogaja, mi res ni za zamerit.

Izpuhtele so osamljenosti, ki so mi tako dolgo delale družbo. Izpuhtele žalosti in manjki. Nekje na dnu, tam, kjer je skrito vse, skrito še pred sabo, čutim, da bo res vse v redu. In četudi se mnogim zdi, da je to samo evforija, mi je čisto vseeno. Pa naj bo. In naj traja do smrti.

Prvič, odkar vem zase, Vem, da nekam spadam. Vem, kam spadam. Vem, h komu spadam. Prvič delam dolgoročne plane, ki jih bom z lahkoto podirala. Prvič se mi zdi, da v resnici drsim po filmskem traku in se smejem. In Darling se smeji z mano. Pijeva kavo na nepoznanih stopnicah sredi Velemesta, kjer je kar na enkrat vse lepo, odpirava steklenice v Fletku, kjer je tako prijetno, kot še nikoli in preblebetava noči o vsem in ničemer in še vsem ostalem. Vsakomur, ki vpraša povem, da mi je tako lepo, da sem fouš še sama sebi. In ko se počutiš tako, res ni kej dost za balinat.

Dilema, pisat ali ne pisat blog o vsem tem zdaj še ostaja. Dokler sem pisala o samo svoji brezveznosti je teklo gladko. Zdaj ni brezveznosti, zato me bo mogoče malo manj... pa zato toliko bolj lepo.

ZAROČENA. FINCLUX!

AiR

Zavoljo puščajočega neba in splošne sivine v barvnem spektru dneva se lahko mogoče potrudim delat, da mi besede letijo izpod prstov. Ampak mi v resnici seveda ne. Če spisarim, kaj se mi dogaja in kako sem, mi tako ali tako nihče ne bo verjel. Bo izpadlo, kot da se važim, da sem mala naduvanka, zraven pa še malček zmešana.

V kotlinici poskakovala po zaledenelih pločnikih, vikend obisk kar tako, za kakšen objem, pa za poljub pa za obveščevalni Giro di Ljubljana. Darling se je apgrejdal v zaročenca...

In Rozasta je srečna in cepetajoča od veselja, še vedno skoraj nezmožna verjet, da kdo tak obstaja še kje drugje kot v filmih. Da je lahko vse toplo in mehko in prijazno in zares in naštelano samo tako, da nama je lepo. In nama je res lepo.

Dnevi zaviti v tople šale, veter na otoku me odnaša v vse strani. Skačem med šolo in službo, končujem eno in začenjam drugo. Počasi se poslavljam od Londresa, za nekaj časa bom morala it, da se lahko spet vrnem. Magisterij se mi začne šele januarja, poletje, jesen in zimo tako preživim kjerkoli drugje. Z Njim.

Vse se je obrnilo na glavo, še jaz, s celim svetom sem se resetirala. Naveličana obljub in odvisnosti od drugih, vsajanja in pametovanja, počnem stvari tako, kot se mi zdijo v tem trenutku prav. Prav zame in prav kar tako. 

MEGA FAIRYTALE

Take se ne poznam. Leto se je začelo fenomenalno in od takrat naprej gre vse samo še na gor. Sundance se je zgodil, in pomembneje od posnetega, kar mimogrede sploh ni bilo slabo, zgodil se je tist ključen tektonski premik v moji trdi betici, ki mi je vse do zdaj tako zelo manjkal. Vsa strast in talent in želja ti nič ne pomagajo, če ne verjameš vase in v vse tisto, česar si zmožen. In zdaj mi je jasno. Jasno mi je, da sicer ničesar ne vem, ampak, da v resnici vse lahko. Samo, če hočem. Povrh vsega so mi ameristanci dali še nagradico za tisto malo, kar smo posneli. Važička.

Ja, važička sem. Ta trenutek sem to zares lahko. V topli sobici sredi zasneženega londona tipkam po mekcu, bele pike letijo z neba in med mojimi rjuhami leži in bere verjetno najhujšejše bitje, kar jih je na svetu.

Konec tedna je bil težko pričakovan. Darling mi sporoči, da prileti v petek, tam nekje ob pol devetih. Splaniram cel dan, kaj in kako bom vse pospravla, se zmetamorfirala v nekaj vsaj približno dostojno izgledajočega, šla v štacuno pa hranice in alkohole in vse še ostalo, kar tako visokemu obisku pritiče. Priletel je seveda zjutraj in ne zvečer, kot sem neumno sklepala. In obrnil vse na glavo. Ampak mi je bilo vseeno. Čutila, videla, dotaknila. Konec sveta. In potem je vse dobro eskaliralo v vse še boljše in potem še boljše in lepše in najlepšejše. Vmes se zgodi global warming, v noči na nedeljo zapade pol metra snega (!) in mu odpovejo let. V ponedeljek zaradi takistega snega nehajo vozit vlaki. Darling ostal tukaj. In je tako noro lepo, da nobena beseda ni zadostna opisu. Šibava naokrog, se lupčkava do obrabljenih ustnic in sva tako zelo mega, da sva sama sebi fouš. V detajle dekadence ne bom šla, ampak sva fabulous. Absolutly fabulous.

Pridem kakopak spet malo v mojo Ljubljano, v teku priprave za prihajajoče projektke, v tem momentu se res nimam kej pritoževat. Besede se spet težko zlijejo v kakšen literarni presežek, ampak ponavljam, kakdar sem lepo nima smisla cepetat tja v en dan. Bliska se mi.

Dobila sem službo, v produkciji BBCja, na oddelku, kjer delajo dokumentarce. Faks je, čeprav postranskega pomena, pošlihtan…