Dekadenca. Vse je najfinejše... ne morem zdele... 

Čakam že eno lepo zaporedje dni, da me nekdo uščipne tja nekam v ta mehko in mi reče, da je čas, da se zbudim. Take stvari se ponavadi dogajajo drugim, vsem ostalim, ne men. Res ne.

Začnem spet pisat, ko se malček zdekompresiram, jutri finalna motaža in sound, v petek screening, v soboto nagrade in v nedeljo nazaj na otok... štejem dneve...

ZJEBANA. SPRANA. ČIST. TOČNO TKOLE ZDELE.

Manualno vklopit muziko, prosim. Na desni, pod kasetko. Tenks.


Writer’s block. Bi, pa ne morem. Loop prepolne glave. Vse je lepo. Vse je res lepo. Ima se, može se!

Lead

Glavni igralec v mojem filmu. Tretji najhujši pes na svetu, takoj za Đukcem in Umasto.

Day 4:

Že cel večer sneži. Sedim na leseni razmajani verandi, nad mano utripa neonski napis Chateau Apres in meče rumeno oranžno rdeče snope svetlobe na prazno zasneženo parkirišče. Prstki od mraza otrpli, vseeno čik za čikom in hladna kava, ki naj bi mi grela dlani. Krivim jet lag za svojo nespečnost, čeprav vem, da po krivici. Dnevi so nabasani z obrazi in besedami in kadri in zvoki in moja glava včasih rabi tajm aut.
Ni je tišine kot je snežna, na gori, ponoči. Lepo je tok, da se ne da opisat. Jaz sem lepo.

Že dva dni se spravljam pisat pa vsakič pride mimo kakšen intelektualc z na frišno razvito teorijo o tem in onem evropskem filmu, ki mi jo more povedat. Predvsem na Kusturico se mi spravljajo, kot, da vem kaj več in se zato moram strinjat. Mala eksotična evropejska živalica sem, dokler ne pokažem, kaj delam, me nihče ne jemlje resno.

Park City je miniaturno mondeno smučarsko središče, ameriška Kranjska Gora, nabita s prodajalnami spominkov, s spluženimi cestami in avtobusarji, ki te vsakič vprašajo kako si in pričakujejo iskren odgovor. 7000 prebivalcev, od tega 86 procentov mormonov, z eno samo glavno cesto, kjer ni prostora, kadar se po njej sprehodi Mariah Carey. Ja, Sundance je festival neodvisnega filma ampak američani ne bi bili američani, če ne bi iz vsega naredili en skisan putr medijskega pompa. Stila ni, elegance še manj. Vse je iz friteze. Tečen Spike Lee in naduvan Russel Simmons, ki je tukaj zato, ker Def Jam Records kakopak morajo met svoj žur na Sundanceu. Stoji na vratih, pogleda, če je štikel dovol visok in minič dovolj kratek, da ti pred goro paparazzov osebno odpre vrata in te prime za rit. Woohoo!

Filme gledamo samo mi, čudaki.

Med -7 in -4 se giblje, vstajam ob sedmih, da splezam na vrh hriba do studia, kjer poberem opremo. Za snemat, ne za smučat. S tremi dečki delamo short, A Dog’s Life in Park City. 5 minut iz pasje perspektive, komentar potepuškega psa na to umetno mesto s precej pokvarjenim mormonskim undergroundom. Verjetno me bodo linčal, ampak mi je čisto vseeno, samo en screening rabim na Sundanceu, da lahko rečem, da sem imela screening na Sundanceu. Monolog nevrotičnega potepuškega psa. Moj monolog.

Fascinira me pač to, da je v tem mestu gejem in židom vstop v večino barov in restavracij odsvetovan, imajo pa največji procent potepuških psov na prebivalca v Ameriki. Po zakonu jih je treba futrat in pustit, da počnejo, kar jim paše… Born in the USA.

Ah ne, nisem vzvišena in nikakor ne dvigam po pridigarsko kazalca, pravzaprav je tale Midwest do skrajnosti izpolnil pričakovanja. Delam se norca, ampak to samo zato ker se lahko. Itak spet, tako kot vedno, furam neko svojo paralelno zgodbico in mimogrede hranim požrešnega firbca v svoji glavi. Arhiviram videno, filtriram neumno in se zraven probam met še fajn.

p.s. flis res ni stajliš.

Čudni, čudni ameristanci...

Ma ja, naslov pove vse...  Zimska idilica, špageti westeren kulisa, amerikanci, akreditacije, kamere... Surreal, komaj verjamem, da kej takega obstaja. Mladi talentki, četica Woodijev Allenov in moja malenkost. Fotoreportaža absolutno sledi, to je treba videt...

Spet pakiram. Grem pogledat na Sundance, če kej znam. Slabo mi je in vrti se mi ampak bo to verjetno od treme, od vsega ostalega abstiniram. Angleška je vlažna in hladna in deprasta, še dobro, da nimam časa niti razmišljat. Če bi, bi bila verjetno že domotožna, tale zadnji izlet domov je bil najlepšejši in najboljšejši in najpoučnejši in najzabavnejši in najutrganejši..., zadnjh nekaj dni pa še... mmmmmm. Fin. Najfinejši. 

Sestavljam spet glavo, lepo se obnašam, štejem minute do junija, ko bo diploma v žepu in jaz velika in pametna in redi stedi za cel svet...

Se javim kaj iz Ameristana, ko bo čas in volja, dotlej držat pest, da mi ne strmoglavi avion. Xanax na dohvat ruke.

Četrtek, petek, sobota, nedelja... Brrrrrrrrrrrritain. Mem. Čist mem.

SVAŠTA

Inflacija pisarjenja je kakopak pomenska. Ne bom o tem. Me pač rešuje ta tipka-prst dotik, ki je vedno znova edini, ki mi ostane.

Spremenilo se je le to, da je vse ostalo isto, kljub prizadevanju po nasprotnem. Pravzaprav bi morala posnet kakšen dokumentarni film o stopnji lastnega idiotizma, prepričana sem, da bi, če ne drugega, bil še kar entertaining. Second hand entertainment seveda.

Še šest dni navideznega izležavanja in potem se mi začne verjetno najbolj zajebano leto doslej, vsaj kar se tiče dela. Nalašč mi je fortune cookie pred dnevi povedal, da "a career is great, but you can’t run your fingers trough it’s hair.”

Še kozmos se dela norca iz mene. Pretepanje želje po ostajanju in tiste po odhodu v drobovinski globini se mi pozna navzven, podpluta in zatečena do neprepoznavnosti. Ančule sicer pravi, da načeloma ves čas izgledam, kot, da sem se ravnokar res dobr kresnla, ampak to je samo ta neka maska, ki jo obvladam ob dotičnih situacijah. Le kaj bi brez mask.

Dekadenca minulih tednov kliče po rehabilitaciji, pravzaprav se tolažim, da je ravno od praznikov skisan možgan glavni krivec za svetovno gimnastično prvenstvo hendikepiranih emocij. Takle mamo, res ni kej dost za balinat. Od mene je odvisno samo tisto, kar je pač odvisno od mene.

AH. NIMA SMISLA.

ah.

Prideš domov, ko ti v resnici še ni do tega, hvala k., da maš vsaj še nekaj trave in gin od predpredpredvčerajšnjem. Kaj mi je treba štet že danes dni do črne luknje Londonske. Ni mi za it. Če ostanem ne bo nič drugače, verjetno bo še slabše. Nikomur ne privoščim razpetosti med tema dvema svetovoma.
Čakam tam in čakam tu, čakam in čakam.

S Kenobijem so večeri zares, ni mi teba gledat naokrog, ni se mi treba pretvarjat. Ampak, ko gre, je vse še toliko bolj črno, ker je eden redkih. Verjetno edini. Ne da se mi več. Ne da se mi več it Ljubljanskosti in Velemestnosti, utruja me manjk v vsem kar mi manjka. Kdo si je izmislil zavist in hrepenenje?

Razmetana soba, še pri starših, trije topli Unioni od prejšnjega tedna. Telefon je v žepu, če bi slučajno zamudila tresenje, nanj pogledam vsakih nekaj sekund. Res? To je to? A to je to?

Če mi kdaj uspe imet hčerko, bo tepena, če jo zanese po mojih stopinjah. Jo bo bolelo manj,kot če se gre takisto pot.

Čist zares sem začela tale blog, že prvi, pisat, da razblinim to neko zgrešeno podobo o sebi. Mogoče se zdi, da sem se polna, da mi po glavi ne gre nič drugega kot samo Jaz, da mislim, da sem vsemogočna in vseprisotna. Razvajena slovenčica, v šoli na tujem, ne dela drugega, kot da žura in se smili sama sebi, ima vse in se pritožuje kar tja v en dan, da ji ni dolgčas.

Pa ni res. Sklatene samopodobe pač imamo tendenco po tovrstnem ekhibicionizmu, ki vsaj koga prepriča v to, da smo vredni. Vsaj branja. Stopinje v mivki in to.

Leta se valijo eno o v drugo, ni boljše, kakopak ni dobro. Kopičijo se preteklosti in čeprav se mi še zdaj zdi, da sem se res trudila, nima smisla. Kenobi tudi pravi, da je karma en velik nateg.

Utrujena sem. Utrujena od pričakovanj svojih in tistih od vseh ostalih. Predvsem svojih. Raje bi bila lepa, kot pametna. Raje bi bila vsaj eno od tega. Skušam že štiri leta vsaj enkrat napisat to, kar mislim, pa mi nikoli ne uspe. Vedno s tipkami vzamem v obzir kopico nekih ljudi, ki v resnici nikoli ne vzamejo v obzir mene. In vedno upam, da me berejo ravno oni. Zato tokrat; Jezna sem. Jezna sem že celo življenje, na vse in na vsakogar, nase in na njih, pokam po šivih, kako nepravično je vse, da na koncu še jaz postanem nepravična.
Ljubim, pa mi tega nihče ne vrača, delam pa ne verjamem vase, dokazujem pa konec koncev izgleda, kot, da se pretvarjam in na koncu, tam nekje, kjer nihče ne vidi, se vrtim v nekem objokanem krogu, ki nikamor ne vodi in noče nehat bit neskončen.

AUTOPORTRET

TO BI

Šla bi se sankat v temi na en zasnežen hrib na vrhu sveta. Šla bi se pingpong na Madagaskarju. Lovila bi pikapolonice na morju. Skakala čez kolebnico. Igrat tarok do onemoglosti. Delala bi salte in se lovila, se šla skrivat in na kras se nabasat z dobro hrano, vozila bi se daleč stran in nazaj, obmetavala bi se s tortami in špricala s smetano v pločevinki. Gledala bi filme na prostem in plesala bosa po orošenem travniku. Pa še vse ostalo.

NOVO ISTO

CONTINUED:

INT. –- my room –- DAY

Rosa (off):

Vonj po češnjevem likerju v njegovi topli sapi me boža po zatilju, mimo ušesnih mešičkov, po vratu, do roke, ki je stisnjena v njegovo nekje na plečih. Odlepim trepalnice, med spuščenimi žaluzijami pronica bela svetloba, premočna za jutro in presvetla za večer, odbijajoča se od snega. Ko sva ob svitu proti domu vijugala med snežinkami se mi je ustavil čas. Takole ostanem, v neskončni brezčasnoti, med padajočimi belimi kosmi pod rožnato svetlobo prihajajočega dneva, držeča se za rokav velikega volnenega plašča.

Leživa na boku, njegov trebuh prilepljen na moj hrbet s prepletenimi nogami, oklepajoča se njegovih oklepajočih se rok. Ne spustim se nikoli, ampak on to že tako ali tako dobro ve. Prvi dan novega leta, in čisto nič novega v tem, da me bo momentalna sreča tega trenutka držala vsaj še do naslednjega življenja.In naslednjega. In še naslednjega.

Milioni miselnih procesov, ki so mi švigali v glavi s svetlobno hitrostjo so bili verjetno preglasni, ali pa ga je zbudil moj poizkus, da se neopazno obrnem in gledam, kako spi. Mirni Velikan. Saj pomislim, zares pomislim, da sem nora, neprilagojena, da tako ali tako vem na pamet, kako se začne, kako boleče premalo traja in kako se spet konča. Ampak mi je vseeno. Vseeno mi je za njegove muhe, za svoje, vseeno za pomilujoče poglede vseh naokoli, vseeno mi je za cel svet in vse očitujoče modre mislece, tukaj nastajajo moji filmi. Samo on, ta razvpiti pridanič, mi trese kolena in premetava vsebino kot kocke v njegovi družabni igri.

Točno vem, od česa sem najbolj zadeta.

Nekajkrat še zaspiva nazaj, ne ločim več med snom in budnostjo. Smešen, skuštrani ples ob kavi in... se vidimo. Ob priliki.

CUT TO

EXT. –- Petkovškovo nabrežje –- NIHGT

Rosa (off):

Sneži. Včerajšnji sneg mi škripa pod nogami in nocojšnji mi pada na premražena lica. Iz Prešernovega trga po Ljubljanici navzdol odmeva preveč filmsko orkesterska glasba, da se ne bi nasmejala naglas. Še dobro, da je z mano Đukec, verjetno bi drugače izgledala precej utrgana. Pod jakno in štirimi pletenimi puloverji mi razbija srce. Zares razbija. Winter wonderland, vijugam med ljudmi, predvsem turisti, ne domišljam si vseh premnogih pogledov mimoidočih. Verjetno se mi vidi na obrazu, da žarim, da mi ni mar za dogodke jutrišnjih dni. Poskušam krotit svoje hitre korake, pa mi bolj slabo uspeva, čim prej bi se dotikala in čutila in čutila vedno.

Đukcu še nekajkrat vržem palico, da se sestavim, se umirim in prikrijem tako zelo očitno evforijo. Samo čaj je, nekaj minut, nekaj besed.

In je čaj in nekaj besed in jaz, četrtošolka s torbo emocij brez dna. Verjamem vse in vzamem kar ponudi. Saj ni važno. Linearnost časa smo si tako ali tako izmislili, da bi nam bilo lažje. Meni je lažje, če linearnost ignoriram.

Naj mi še kdo reče, da je to narobe. Naj mi še kdo reče, da je važno, kaj se zgodi jutri in dan po tem. Vsi moji božiči, vsi moji Silvestri...

The Brown Bunny... V resnici je samo fantom...