Marec je, šele tretji po vrsti od dvanajstih mesecev, meni pa se zdi, kot da se mi je v tem letu zgodilo že celo življenje. Vem, da sem osladna. Pa mi je popolnoma vseeno. Zaljubljena do neskončnosti, gledam vabilo na najino poroko, vem, da ga razpošljeva šele v petek, pa se mi cepeta od neučakanosti. Cepeta se mi od misli na vse svoje preostalo življenje. Z Darlingom.

V nedeljo je bil spet skokec v Kotlinico, ta uradne papirje je bilo treba podpisat, pa sva šla še na izlet v Milano in v torek spet iz Ljubljane nazaj v Velemesto. Vsaj tako bi moralo bit, če ne bi SPET moje omiljeno prevozno sredstvo krožilo okrog londonskega letališča, bilo nezmožno pristat, se obrnilo proti amsterdamu in najgroznejše tam tudi pristalo. 

Čudna mirnost, tisto vedenje, da mi ni še za umret me je božalo, medtem ko me je premetavalo pa najmanjši Adrijini plehnati mašinci. Bojnk, bojnk, bojnk, trda trdna tla pod nogami in še tretja država v treh dneh. Najdem si hotelček, se sredi noči vozim s taksijem po Nizozemskih ulicah, privlečem svojo srebrno potovalno škatlo v četrto ndstropje, odgrnem zavese, se usedem na poličko, prižgem cigaret in čez največje okno na svetu gledam svetlikajočo se gladino v kanalu pod svojimi bingljajočimi šapkami. Uau. Zaspim s telefonom v roki, prebirajoča zadnji sms in čakajoča jutranjega alarma. 

Vstanem prej, da naredim še en giro, če sem že v Amsterdamu, lahko spijem vsaj eno kavo, da bo res vse še bolj filmsko. Na Central Station kupim karto do Bruslja, tam prestopim na Eurostar, zajamem sapo, se potopim pod Rokavskim prelivom in se obrišem ravno pred Londro. Štiri države v štirih dneh. V soboto še v Pariz. Lahko bi mi bilo slabše. Pravzaprav bi mi težko bilo lepše.

Ugrizne me sicer vsake toliko kakšen od mojih šeprisotnih demončkov, tistih nesamozavestnih, vasedvomljivih brezveznikov, ki se jim zdi, da še nisem dovolj fajn, da bi si zaslužila vse tako toliko lepo. In po pravici povedano, sem jih kar vesela, vsaj vem, da je vse to zares, da se mi ni odrolal in si tole pravljico samo predstavljam. Predolgo sem bla v kurcu. In bemuboga, da se splača trudit.

Sanja se mi ne, kje me je najdu. Sanja se mi ne, kaj vidi na meni. Ampak karkoli že je, je očitno mega. V življenju se še nisem počutila lepa in pametna in sposobna in talenirana in še nikoli si nisem tako zelo želela bit še boljša. Najboljša zase, da sem lahko najboljša z njim. Samo, da lahko poslušam njegov smeh, do neskončnosti.

Dobila sem oceno diplome, 98% mi je uspelo nabrat. Ni slabo. Počakam še teh obveznih brezveznih boljkotne simboličnih par mesecev do konca letnika, naložim vse v škatle in švist domov. Domov! Tja, kamor pašem.

Neobzirno srečna sem. In vem, da je težko prenašat to mojo evforijo. Predvsem vem, da je težko, ker v resnici vsaj te neki Moji niso najbolje. Kadar mi za trenutek uspe ne bit objestna in pogledam okrog, mi je jasno, da je vsem še kar težko. In če bi lahko, bi vsem vse hotla popravit. Pa ne morem. Ampak čeprav sem (skoraj) poročena, če ne pomeni, da nisem tuki. Ker sem. Vsaj za poslušat. Konec koncev ni bilo vedno vse tako lepo.

Prvi pomladni dan je recipiši za vogalom, še malček, pa bo toplo in v barvah in vse na novo. Še malček, pa bo vse res mega.