Garala cel teden, nadoknadila vse za nazaj in naprej, tile pobegi v kotlinico in obiski na otoku terjajo manjši manjk v času, namenjenemu full-time službi in full-time faxu. Neprespane noči sicer puščajo sledi na utrujenem obrazku, še dobro, da jih ta neka zardelost od zaljubljenosti tako zelo dobro skrije. Prvi plan se izmenjuje, pravzaprav je kar nekaj layerjev, ki se iz minute v minuto prerivajo v ospredje. S prepolno glavo pozabljam odpisovat na maile in vračat telefonske klice, za kar mi je neskončno žal, kakšen ekstra dan v tednu bi mi prišel prav. Ampak tako pač je, pri vsem, kar se mi dogaja, mi res ni za zamerit.

Izpuhtele so osamljenosti, ki so mi tako dolgo delale družbo. Izpuhtele žalosti in manjki. Nekje na dnu, tam, kjer je skrito vse, skrito še pred sabo, čutim, da bo res vse v redu. In četudi se mnogim zdi, da je to samo evforija, mi je čisto vseeno. Pa naj bo. In naj traja do smrti.

Prvič, odkar vem zase, Vem, da nekam spadam. Vem, kam spadam. Vem, h komu spadam. Prvič delam dolgoročne plane, ki jih bom z lahkoto podirala. Prvič se mi zdi, da v resnici drsim po filmskem traku in se smejem. In Darling se smeji z mano. Pijeva kavo na nepoznanih stopnicah sredi Velemesta, kjer je kar na enkrat vse lepo, odpirava steklenice v Fletku, kjer je tako prijetno, kot še nikoli in preblebetava noči o vsem in ničemer in še vsem ostalem. Vsakomur, ki vpraša povem, da mi je tako lepo, da sem fouš še sama sebi. In ko se počutiš tako, res ni kej dost za balinat.

Dilema, pisat ali ne pisat blog o vsem tem zdaj še ostaja. Dokler sem pisala o samo svoji brezveznosti je teklo gladko. Zdaj ni brezveznosti, zato me bo mogoče malo manj... pa zato toliko bolj lepo.