Že dva dni se spravljam pisat pa vsakič pride mimo kakšen intelektualc z na frišno razvito teorijo o tem in onem evropskem filmu, ki mi jo more povedat. Predvsem na Kusturico se mi spravljajo, kot, da vem kaj več in se zato moram strinjat. Mala eksotična evropejska živalica sem, dokler ne pokažem, kaj delam, me nihče ne jemlje resno.

Park City je miniaturno mondeno smučarsko središče, ameriška Kranjska Gora, nabita s prodajalnami spominkov, s spluženimi cestami in avtobusarji, ki te vsakič vprašajo kako si in pričakujejo iskren odgovor. 7000 prebivalcev, od tega 86 procentov mormonov, z eno samo glavno cesto, kjer ni prostora, kadar se po njej sprehodi Mariah Carey. Ja, Sundance je festival neodvisnega filma ampak američani ne bi bili američani, če ne bi iz vsega naredili en skisan putr medijskega pompa. Stila ni, elegance še manj. Vse je iz friteze. Tečen Spike Lee in naduvan Russel Simmons, ki je tukaj zato, ker Def Jam Records kakopak morajo met svoj žur na Sundanceu. Stoji na vratih, pogleda, če je štikel dovol visok in minič dovolj kratek, da ti pred goro paparazzov osebno odpre vrata in te prime za rit. Woohoo!

Filme gledamo samo mi, čudaki.

Med -7 in -4 se giblje, vstajam ob sedmih, da splezam na vrh hriba do studia, kjer poberem opremo. Za snemat, ne za smučat. S tremi dečki delamo short, A Dog’s Life in Park City. 5 minut iz pasje perspektive, komentar potepuškega psa na to umetno mesto s precej pokvarjenim mormonskim undergroundom. Verjetno me bodo linčal, ampak mi je čisto vseeno, samo en screening rabim na Sundanceu, da lahko rečem, da sem imela screening na Sundanceu. Monolog nevrotičnega potepuškega psa. Moj monolog.

Fascinira me pač to, da je v tem mestu gejem in židom vstop v večino barov in restavracij odsvetovan, imajo pa največji procent potepuških psov na prebivalca v Ameriki. Po zakonu jih je treba futrat in pustit, da počnejo, kar jim paše… Born in the USA.

Ah ne, nisem vzvišena in nikakor ne dvigam po pridigarsko kazalca, pravzaprav je tale Midwest do skrajnosti izpolnil pričakovanja. Delam se norca, ampak to samo zato ker se lahko. Itak spet, tako kot vedno, furam neko svojo paralelno zgodbico in mimogrede hranim požrešnega firbca v svoji glavi. Arhiviram videno, filtriram neumno in se zraven probam met še fajn.

p.s. flis res ni stajliš.