Day 4:

Že cel večer sneži. Sedim na leseni razmajani verandi, nad mano utripa neonski napis Chateau Apres in meče rumeno oranžno rdeče snope svetlobe na prazno zasneženo parkirišče. Prstki od mraza otrpli, vseeno čik za čikom in hladna kava, ki naj bi mi grela dlani. Krivim jet lag za svojo nespečnost, čeprav vem, da po krivici. Dnevi so nabasani z obrazi in besedami in kadri in zvoki in moja glava včasih rabi tajm aut.
Ni je tišine kot je snežna, na gori, ponoči. Lepo je tok, da se ne da opisat. Jaz sem lepo.