Čakam že eno lepo zaporedje dni, da me nekdo uščipne tja nekam v ta mehko in mi reče, da je čas, da se zbudim. Take stvari se ponavadi dogajajo drugim, vsem ostalim, ne men. Res ne.

Začnem spet pisat, ko se malček zdekompresiram, jutri finalna motaža in sound, v petek screening, v soboto nagrade in v nedeljo nazaj na otok... štejem dneve...