DownTown

Doma sem... 

Spet je noč in spet bi mogla spat, jutrišnji dan bo beyond zajeban. 

Ampak v Hiši Cigaret mi je tako lepo, da pozabim na neprespanost. Odtehtajo tamkajšnje prisotnosti...

Nocoj se je zgodil tisti težko pričakovani sprehod s črno mrcino in mokrimi čevlji. V preveliki jakni sem vijuglal po moji Ljubljani, sama, z dežnimi kapljami na trepalnicah, prižigala cigaret za cigaretom in oboževala mesto. Iskreno osamljena in zmerno okrušena po vogalih tistega, kar se pretvarja, da je moja samozavest. Že zdavnaj mi je bilo jasno, da bo to moj večni problem. Tam kjer ima Barbi najmanj, imam jaz naveč - na bokih in v glavi. Doma se ne morem skrivat pred sabo. 

Decembru je letos za vrat nekdo obesil sto tonsko utež, še vonj po pečenicah iz štantov se vije bolj pri tleh. Res nisem ziher, če vem za koga, ki ni vsaj malo žalosten. In vem za veliko nas, ki smo žalostni maratonsko. Razlogi te in tisti, sploh ni važno, neki kozmično ne štima. 

Navlekla sem se Britanske zadržanosti, tistega, česar sem se najbolj bala. Ne govorim več o sebi (tko zares, ne to patetično blogovsko blebetanje), nočem obremenjevat, držim v sebi vse kar se držat da in piska, res na glas piska ekonom lonec v plečih. Kdo je še tak idiot, da na blog napiše, da rabi objem. Prva.

Zdaj, ko sem spet malo down, se mi piše neskončno. Žal so misli tako evforične in nepovezane, da raje neham. Uvidevnost in to.

Mimogrede, tisti, čigar fotokopija sem, bo svoj novi film pokazal v sredo zvečer na nacionalki. Ponosno priporočam.

Odkrivam nove razsežnosti utrujenosti, bolijo me ustnice, ko jih prislonim ob n-ti cigaret dneva. Kdaj je noč in kdaj dan je že zdavnaj postalo nepomembno. Ožemam vse svoje želje po znanju, nabiram zadnje kapljice force, da jih preudarno razporedim do zadnjega dneva letošnjega leta. Na tisto, kar pride po tem, si še pomislit ne upam. Neskončnost odpirajočih se možnosti, še dobro, da domača živalica v meni ne popušča in usmerja odločitve Velike in tiste še Večje. Vse bi, res bi vse, samo, da ni predaleč. Nomadskost, pretakajoča se po žilah mojih prapraprajevcev je razredčena ravno toliko, da sem udomačeno zblaznela. Zblaznelo udomačena.

Na tipke prislonim blazinice prstov in takrat se spomnim, kako zelo mi manjka pisanje.

Poslušam oddaljeno rjovenje vzletajočih frčoplanov in se ne morem odločit, če bi šla raje na toplo in zapuščeno, analogno, tiho in beroče ali raje v plundro in sivino Kraljevine Janković. In mi je itak jasno, še preden se zares vprašam.

Pripravljam spisek novoletnih resolucij. Cinizem in to moje histerično nezaupanje vsemu in vsakemu škodita zdravju, moram nehat, verjetno nič ne povzroča bolj počasnega in bolečega umiranja, kot ravno to dvoje. Če kaj znam, se znam spreminjat. Mogoče tokrat s smislom?

Sobota 6.12.2008

Globoki basi trde tehnaže izpod spretnih rok Dulaša, ki je ravno na obisku, mi božajo utrujeno telo med popoldanskim poležavanjem na kauču. Prvi off dan. Spet diham, spet sposobna sestavit stavek s sredino, jedrom in zaključkom. Če se ga nocoj (zasluženo) ne odbijemo preveč, mi bo jutri verjetno uspelo postavit še pike in vejice in zamolke. Mraz je zimski, v zrak lahko ugriznem in ob jutranji kavi šibajo asociacije na smučišča, ko se v ležalnikih nastavljam toplim sončnim žarkom in srkam toplino.

 
Na obisku še TheUltimateRamboHodalič. Veselo rajanje, čist iskreno nisem navajena na tako gužvo. Vsake toliko mi misli pobegnejo tja nekam v Kotlinico, za par minut sem malo žalostna, taistih par minut malo bi... še dobro, da distrakcije stegujejo svoje noge po vseh kavčih, ki jih premore moj domek. Za vse sem si itak sama kriva.
Popustila sta delovna vnema in evforija; tako, kot mi junija ne uspe naredit nič pametnega, sem tudi decembra bolj idle. Z Majuško sicer planirava eno malomalo razstavico na domači grudi, pa Hišo Cigaret tudi že komaj čakam, ampak zdaj bi najprej kuhano vino in sprehode v mokrih olstarkah s šali, ki so sposobni vsaj šestih ovinkov okrog vratu. In Đukcem. Itak.

Brezdelna melanholija. Gumitvist mi skačejo možgani, dezorientirana do skrajnosti. Skos neki bi pa ne vem čist točno kaj.
Še en teden nabiralnišva nepotrebnostnih pozornosti po lokalnih prodajalnicah za vse moje, dokler ne ostanem res čist brez dnarja. Jebena recesija. In potem domov. ja... domov.