Utapljam se v sebi, pozabljam se pritoževat, cepetat in nergat, ne ostane mi časa po vsem, kar je treba z veseljem. Pravim že od nekdaj, da mi pisat ne gre, kadar je lepo, zato tale sad moje žalosti in njenega ekshibicionizma ostaja zapuščen.
Nemogoča ubeseditev konglomerata dogodkov in odmevov, sem tukaj in malo v Kotlinici, vmes premagujem demone avionske, vsak dan znova se zaljubim v ta svoj mali ekosistem in še bolj v vse tisto kar se v njem plazi. Vse je v redu.
Be careful what you wish for, mogoče postajam normalna. Počasi, potiho se prikrade za tabo hvaležnost in lahkotnost bivanja, ko končno začneš izpolnjevat obljube.
In evo, obljubim, povem vse, kar mi je povedat... jutri. Veke nocoj vztrajajo pri svojem.
