Ena solata polne lune, pms-a, jebene cifre v datumu in ponedeljkovske jeseni. Blues za moju bivšu dragu je na repeat, nikad se neču vratit u svoj rodni grad… S svojo
novo staro Nikon FM2 sem se zgubljala po mestu, po krajih, kjer se ne hodi,
kjer se ne gleda v oči. Izobilje sivine, veter, tak severni, hladen, ki reže čez
lica in mi riše zareze po suhih ustnicah, kuštra lase in suši oči, ki mi puščajo že cel dan. Zdi se mi, da je ene par fotk celo ratal, jutri temnica, všeč mi je
analognost.
Ko mi je tretjič odpihnilo tobak iz rizle sem si šla iz protesta kupit škatlo Marlboro rdečih. Zadnje dni mi, če se še tako trudim, ne uspeva nič.
Na ulici West Bank je pekarna Sharon. Vsakič, ko se peljem do Stamford Hilla izstopim ravno pred njo, se postavim v vrsto, edina ženska, edina brez kodrastih pramenov las ob obrazu, brez črnega klobuka in dolge brade. Danes se mi ne da pretvarjat in ne da se mi ne pretvarjat, zato samo stojim in čakam, vseeno mi je za vprašujoče poglede. Preden začnem tem gospodom mrkih pogledov tlačit obektiv tja pod nos, se mi zdi obvezno, da se počutim negroženo. Tak je pač moj process. Aklimatizacija.
Ni mi jasno, zakaj me zanimajo prav Hasidi. Mogoče je krivo to moje neskončno drezanje v religije, v rigidne hierarhične strukture, mogoče preprosto vse to, kar ni tukaj. Vse, kar je daleč stran, stran približku razumevanja, vse, kar je tako drugače, da tolaži moje razočaranje nad tem tukaj. Tolaži me, da so ljudje po svetu v kurcu po popolnoma drugačnem principu.
Tla so posuta z porumenelimi listi, lepota po ameriško mi pride na misel ob vsaki plastični vrečki ki pleše v vetru. Povsod so.
Moje stare slušalke šumijo in pokajo, če se malo potrudim je zvok skoraj kot iz starih gramofonskih plošč. Sedem na klop v parku sredi ortodoksno židovske enklave in ne moram si pomagat, da se ne bi vprašala, kaj sploh delam. Sledim nekim zgodbam, brez smisla in povoda, pritiskam na gumbek, da bi ustavljala čas, kot da mi ni že prekleto jasno, da se tega ne da.
Danes je mrzel še čas.
