Smešno, kako se pustim še komentarjem. Mogoče, ker mam slabo vest, mogoče, ker je moja poklapana samozavest te čase še toliko bolj nična, mogoče, ker pretiravam.

 Zadnje dni vijugam po labirintih očitanj in komunikacijskih šumov, bolj kot razlagam, da vem, da sem jaz kriva, bolj se usipajo težki opisi situacij, nad katerimi nimam vpliva.

Čeprav stremim k tem, da bi razsodnost in dobrota narekovala mojim dejanjem, se ob trenutkih spozabljivosti zaletim v vsak vogal in pohodm vsako brhko stopalce v novih sandalčkih. Tako se vsaj zdi. Motim mir neskončno ljudem, ker se skivam in postavljam v bran na račun svoje groteskne samopodobe.

Klofute dneva pečejo ponedeljkov obraz, minil je brez nasmeha. Padal je dež in dokler nista padla še noč in hlad, nisem mogla izza štirih sten. Mrak me je končno malo skril in hlad še malo bolj. Ne morem razumet, kako sem lahko tako izgubljena, če pa poznam svoj obraz in svoj naslov in vse Kritike, pa telefonsko številko od mami, taksija in policije.

Cirque de Rosa, vsi njegovi žalostni klovni in tečne slonice dobro vedo, da je čas za selitev na sever. Točke so pomankljive in po poletju ponovitev so izgubile ves svoj čar. Za tiste prostorčke v VIP loži, ki so samevali v tihem pričakovanju, je treba na novo napisat sedežni red. Utrujeni so levi, telovadke postarane, mašina za sladkorno peno pa tako ali tako že dolgo ne dela več. Sebično bi spokala hvaležno občinstvo in jih odpeljala s sabo, če bi jim le lahko prisegla, da je tam boljše. Moje punce in Kenobija in še vse tiste, ki jim malenkostnost pije kri in odžira talente.

Vsi smo enkrat Vikonti in drugič Markize, zdaj pretepači in drugič pretepenci. Le da se s časom razpoka med enim in drugim tanjša, na koncu je težko razločit modrice od udarca prejetega in  udarca zadanega. 

Boli pa kakopak vse enako.

Navzven neki nizkoproračunski resničnostni filmi, navznoter klasični teater. Drama kakopak. Vročina, sopara in zatohlost prikrivajo jesenskost Septembra. Včeraj sem se pozno zvečer sprehajala z Đukcem, oba sva brcala listje na tleh pod utrujenimi šapkami in kot vsako leto doslej sem se pustila pretentat, da komaj čakam mraz in ozebla lica. Taka sem od nekdaj, komaj čakam vse in vse me zelo hitro mine.

 Lepa je hladna Ljubljana ponoči, prazna, tiha, nežna in oproščujoča. Kriva je spet nedelja, da pišem. Cel teden mi posrka vse, kar se posrkati da, me zamoti z vsemi zmotami in potem pride nedelja, ko se ustavim, zamislim, premislim.

Čisto po pravici, se mi zdi da je že čas, da spet grem. Pogrešam samoto. Pogrešam vse, v kar me samota prisili. Pogrešam nevidnost. Na smrt me je strah poleta na otok, začuda me tokrat ni strah Otoka. Kljub LjubezniBolezni do moje Kotlinice. 

Štiri leta sem rabila, da zaštkam, zakaj mi gre London tako zelo na živce - podobna sva si. Oba sva velika in hladna, ostra in osorna, okorna in v obeh se dogaja čisto preveč. Pa vseeno premalo. Urejeni kaos. Hrupna tišina. Sama nasprotja.

Sošolka me je spomnila na tole, neskončno se prilega današnjemu dnevu...