Sff2

Sarajevo, osmi dan.

Že listam Mladino prejšnjega tedna, nad križanko sem spet obupala. Vleče se mi dan. Pijem kavo, v stoje, od sedenja na trdih, prekratkih, škripajočih in zlizanih stolih sarajevskih kinodvoran me bolijo in noge in rit. Fokusiram vsako črko, od povprečja šest do osem filmov na dan sem še bolj čorava, kot ponavadi.

 Začet naštevat, kaj priporočam in kaj ne je vrejetno nesmiselno, vseeno izpostavim genialno Synecdoche, New York Charlieja Kaufmana, pa Iza stakla Zrinka Ogreste (Jadranka Đokič je genialna), Buick Riviero, Mart, Cvitkovičev Vem, pa Three Monkeys in Snijeg Aide Begić pa še in še bi lahko naštevala ampak itak nima smisla, vse te filme je pač treba videt. Sarajevo, grad filma, Sarajevo, grad uspomena. 

Mestne ulice, ki so povezane v en dolg sprehod, Biban, ki je (po Sajotovi zaslugi) vedno plac, kamor peljem vse očarat. Park Prinčeva je precenjen, vrelo Bosne takisto. Za mojim hrbtom nek angleški novinar poskuša opisat tuajšnjo emocijo, nekajkrat zajecla, naredi premor in suvereno zakliče: ”the ultimate coffee culture!” Pomenljivo se nasmehnem, kaj pa on ve... kaj pa pravzaprav vem jaz?

Deset dni je preveč, pet premalo in sedem verjetno ravno prav. Svoje veganstvo sem morala poslat na dopust, na balkanu koncepta zdrave hrane pač ne poznajo. Še čaj je vprašljiv. In tako galone kave in mineralne vode, žicajoči cigoti in filmski friki zapolnjujejo pavze med novimi, premikajočimi se slikami.

Karto za avion si rezerviram za nedeljo. Ne zdržim, cepetam in celo spustim nekaj solz, vem, da ne morem več, zato si jo prestavim na dan prej. Z mešanimi emocijami se vozim proti letališču, kjer si v resnici oddahnem in premevam vtise vseh teh dni v Njegovem mestu, toliko, da na svoj strah pred letenjem popolnoma pozabim. Skobacam se na malo Adrijino letalo, listam Sobotno, požiram lepe slovenske besedne zveze, dokler ne začne pločevine v kateri sedim trest in premetavat, za nekaj sekund še prosto pada, pa se spet ujame in ne izgleda, da bo šlo na bolje. Ogromni beli kopasti oblaki, kot trdo stepen sneg do kljer seže oko, poskušamo se spustit, da bi lahko pristali na Brniku, pa nikakor ne uspe. Slalom med velikani in neprebavljive turbolence, 45 minut kroženja, želodec nekje v grlu, roke tako potne, da je moker še časopis, ki ga od strahu stiskam v dlaneh. 

Zapiska tist zoprni dingdong, kapitan pravi, da je pod nami nevihta, da gremo pristat v trst. Dihat ne morem, mislim si samo, da naj me že varno spravijo na trdna tla, do trsta ni daleč je pa tresoče in šklepetajoče in grozno. Ampak, ne, tudi v Trstu je nevihta, v resnici še hujša, takoj moram obrnit in it proti jugovzhodu, v Zagrebu ne dobimo dovoljenja za pristanek in ker je avionček že žejen nafte, nam ne preostane drugega, kot da čim prej pristanemo v Puli. Zaprem oči, se od vseh v glavi poslovim, rečem si, da sploh ni blo tako zelo slabo, tole moje življenje.

Ampak nam uspe. Na grobo, s tremi poskoki, pa vseeno, sem na tleh in še diham. Plan je, kakopak, malo počakat in it spet v ljubljano, na-a, pa ne jaz, zaradi mene greste lahko naprej na Tenerife, mi je popolnoma vseeno, jaz, tla, stik, podplati, asfalt. Ok, avtomobilske gume še prenesem. Pika. Konec. Grem spat v Piran, po treh dvojnih gin tonici, potrebnih, da preženejo tresavico...

Oprana Ljubljana, poletje beži, zvečer je hladno in lepo in moje in točno tako, kot si želim. Malo več sem tiho in malo bolj poslušam, zraven vse močnejše čutim in se spet počasi, počasi, počasi poslavljam. Res počasi. Še tri tedne po mestu poplesavam...

SFF

Če bi rekla, da me zbudijo jutranje molitve, ki odmevajo iz neštetih minaretov po starih Sarajevskih ulicah, bi se zlagala. Dočakam jih vsako naslednjo noč, ko probam na čas navezat vrvico in ga potegnit nazaj, da ne bi bilo vsega tako hitro konec. Lepo je. Nič mi ne manjka.

Vse postane intenzivno. Barve, okus, otip, celo dež... Popolnoma drugačen od sivega in umazanega, razpršenega londonskega dežja. Vse kar iščem, najdem tukaj. Pristanem, pridem in razumem skoraj vse v prvih neskončnih minutah. Vse ostalo doživim.

Najprej vonj. V zameno za ostale čute obljublja vse. in vročina... Komaj se spomnim svojega imena in pred čem sem prišla zbežat. Ampak ponoči pihlja hladen veter in takrat je še reka ob moji hiši skoraj čarobna v vsej svoji svetlikajoči se majhnosti.

Spoznala sem ga v nekem lokalu, tam, kjer se ljudje pač spoznavajo. Imam svoje navade, pila sem, takrat, vodko, se mi zdi. Poslušala. Opazovala. In bil je tam. Z obrazom brez zgodovine, in jaz, z obrazom brez zgodovine. Spomnil me je name, ko mi še ni bilo vseeno.

Od tistega trenutka dalje sva plesala. Na nemo glasbo najinega ritma, včasih nežno, počasi, oklepajoča se en drugega, tiho, prepleteno. In potem drugič glasno, okorno in agresivno, stopajoča si po prstih, brez ravnotežja in občutka, z lažmi v očeh in polresnicami med prsti.
Ne vem, zakaj ga v nočeh, kot je nocojšnja tako zelo pogrešam. Verjetno zato, ker mi je, čeprav premalokrat, vedno ob pravem času rekel tamala.

TAKA DEŽEVNA...

WEAKDAYS

Poletna utrujenost, čeprav sem med vikendom zavestno ostajala v mejah normale, zignoriram budilko. Spet. Hladen tuš, zaprem oči in pustim, da ledena voda teče po mojem telesu. Stojim in pustim, ukradem si čas, če kaj tako zelo paše, res nima smisla omejevat. Študent sodleuje z mano, muzika odmeva po celi hiši, daje temo dnevu in narekuje današnje počutje. V duhu zavlačevanja se ne obrišem, pustim, da me posuši topel zrak. Spijem nujno jutranjo kavo, nase dam najmanj možno, ravno toliko, da še prođe za oblečeno. Ob ponedeljkih se veselim HišiceCigaret, mi da zagon in navdih, ki praviloma traja še cel teden.

Že drugič v tem mesecu je skrivnostno preluknjana zadnja zračnica na mojem kolesu. Zavestno se odločim, da se s tem ne bom ukvarjala, vsaj ne v tem trenutku, zagrabim majkicin bicikel, čeprav me praviloma tibetanske zastavice, zvončki, marjetice in električno modra vznemirajajo. Po labirintu gradbišča, pa po nabrežju, mimo Prešerna do Bikofeja, pa na Vegovo, mimo Žmavca, čez Tivosko, mimo vratarja, v drugo nadstropje, na star zlizan parket v prostrane prostore službice iz sanj. Je pot do sem, priznam, popolnoma nelogična, ampak je pomenska, rutinska in ritualna, moja.

Še ena kava, odkar sem nazaj, sem nehala skrbet zase. Nimam ne časa in ne potrpljenja za zdravje in nečimernost, se mi zdijo uživancije bolj pomembne od podočnjakov in mojih trejdmark fukročk. Zakaj bi kljubovala genom, če mi je pa tako fino, kadar ne. As simple as that.

Poklikam vse te neumne nujnosti, fejsbuke in majspejse, na živce si grem, da nasedem na vsako finto digitalnosti. Pogrešam stacionarne telefone, pogrešam nerodne telefonske pozdrave s starši sošolk in fantov, "dubrdan guspa Širca,umm, a je Kristina slučajno duma? Aja, je ni. A bi ji loh sam rekl, da se dubimo jutr ob sedmih pred Namo? Aja, ne sme vn. Okej. ja,pol pa nč. Dijo." Namesto tega dostopni na vsakem kliku, newsfeed mi pove, kdo je s kom in kje in zakaj in kako. In česar mi ne pove itak zgooglam in nimam nič od tega.

Delat, delat, pisat diplomico, čist iskreno mi gre od Godarda in maoizma že malček na bruhanje ampak sem ponosna nase, da prehitevam svoj delovni načrt. Še tako spet in ponovno dokazujem, kako zelo si želim čim prej zaključit zgodbo na otoku, se vrnit in začet delat stvari, ki celo imajo kakšno vrednost in pomen. Razneslo me bo od želja in ambicij in hotenj.
In od vsega lepega.

Prrrrrrrr...

Mojo ulico razkopavajo fantje v oranžnem, že tretjič ta teden ni elektrike. Domek je zavit v temo in prazen, diši po marelicah in nektarinah prejšnjega tedna, ki v sopari in neopaznosti počasi in potihem začenjajo gnit. 

Nikoli se ne pripravim, ampak ker je edini delujoči aparatek ravno mekec s polno bateijo, je mogoče večer še toliko bolj namenjen pisanju. Na balkončku, poslušam trubače, ki mi jih z ravno pravo jakostjo prinaša Ljubljanica, navzdol po toku, od šiptarčkov, mimo tromostovja in tržnice do zmajev in moje nedeljskosti. 

Otožen mi je avgust, ko na Trnfestu začnejo pečt koruzo, ko večerom pritičejo tople jopice, ko poletja še zdaleč ni konec pa me vseeno te malenkosti spomnejo, da bo, še preden se zavem, spet treba napolnit usnjeno škatlo z osebnimi potebščinami in poletet tja, kjer je čisto drugače, kot tu.

En mali tornado sem na rodni grudi, vasujem in mestujem, med vrtičnenjem posrkam vse, kar se posrkati da, cepeam od sreče in cvilim od zadovoljstva. Vseeno mi je, za pospravljene domke, vse kar slečem, ostane ravno tam, sredi sobe, kjer pač odpade, na tleh. Pozabim na rigidne discipline naučene od britancev, pozabim na resnobnost in vjudnost, naj bo to strast, kar se mi vrne vsakič, ko se vrnem jaz. Vzamem si pravico do pogoltnosti in hedonizma. 

Trubači so utihnili. V tišini noči se mi, vsak dan znova, prikrade in me spomni. Prelepo bi bilo, če bi odnehal še on.

Po dolenjski dogodivščini sem dobro zračunala, ujela tvoritev ta dolge veselice, si vzela čas, da se po napornem tedn odpočijem in naberem moči za vse, kar sledi. In vsakič, ko se spomnem, da sledi sff, se mi  smeji. Če letos res uspe, na jug s tastarim...

Drema se mi, vsa ta tema in tišina me utrujata.