Kdor se zadnji smeje...

...ni zašteku fore. Spet je mimo ta moj tradicionalni teden na dolenjskem, fotke in fotke in potem še malo fotk. Spet eno malo morje nasmehov in pristne, zaresne, brutalne srečice, neskončno(st) zatreskanosti in še vsega tistega, kar je najlepše. Pravzaprav ne znam napisat, ne premorem dovoljšnega besednega zaklada pridevnikov, potrebnih da razložim, kako zelo dojaja je bil ta teden.

Prijetno izmozgana torej nazaj v soparni praznini ljubljanskega kotla, ne morem ničesar, pa bi mogla mnogo. Bi šla jutri v Motovun, če mika še koga, naj se javi. Še malo filmov in potem bom resnično v raju. In ker sem v zadnjem času popolnoma zanemarila lenobo, se ji posvetim takojci zdajci, v resnici se mi ne da niti tipkat.

Tračtračtrač...

...je poglavitna razlika med Mestecem in Velemestecem. Grizt si nohte, ne da bi to vedeli vsi, je pač nemogoče. Zaradi kontrasta in periodične odsotnosti me bolj kot moti, tračarjenje zabava, še več, celo fascinira, kako hiter je prenos informacij med vpletenimi, prisotnimi in Marjetko, prijazno prodajalko v mojem lokalnem Merkatorju. Res je, da se ne trudim prikrivat kje sem, kaj sem in s kom se družim in res je, da se premikam po high-risk conah, pomenivši javnih prostorih, kjer je visoka koncentracija tistih, ki opravljajo po poklicu, ampak včasih mi je težko razumet, od kod potreba in čas in nenazadnje interes po triviah tujih življenj.

Skačem gumitvist med vogali Mesta, iz sence na sonce in potem v temo, sanjam v barvah, zdi se mi, da me je zahaklala še ena puberteta, vsaj tisti dobri koščki naivne navdušenosti in navdušene naivnosti. Čeprav se že na kopnem utapljam v lastnem smehu, jutri z Ančule pobegnem za par dni na morje in potem lahko zares veljam za razvajeno od vsega lepega.

Tudi pred tipkovnico sem si vzela dopust. Lepo mi je in v pisanju o lepem se ne znajdem. Mi manjka pridevnikov, vzdihjajev, pogledov in zamolkov. Ljubljanski alter ego, nasmejan in neprepoznaven, kronični hedonist, razgrajač in postopač, občasno še priden ampak samo za vzorec, le toliko, da se ne počuti neuporabno. Očitno šibam na sončno energijo, vročina in sopara mi pašeta. Podim se po Krasu s Kenobijem in kompanijo, po rožniku z Leninom, po temi s celim mestom. Za spanje nimam časa, ker me razganja, ker ni šanse, da karkoli zamudim. Razstave, predstave in vse ostale stave, koncerti in alkoholi so absorbirani, je poletje v školjki.
Trudim se dokazat in pokazat vsem prisotnim kako neskončno fino vam je v Kotlinici. Na Velemesto ne mislim. Druga dimenzija. Kaj pa vem, bolj kot brat, se v teh dneh splača družit z mano... mi vsake toliko kakšna res rata.