»montrer que l’image cinematographique conserve l’unique fois où un homme a pleuré, elle conserve le vent, des enfants, des maisons vides, des platanes, toujours à contre temps, parce que le temps cinematographique n’est pas ce qui coule, mais ce qui dure et coexiste«*

Že drugi teden iz oblakov kaplja sivina, moker, cmokajoč zvok koles mimovozečih avtomobilov odmeva med stenami Trdnjave, se prepleta z vonjem čaja in tobaka, cimeta, vanilije, kokosa, jutranje kave in barve za les, ki je ostala odprta po domačih opravilih, ki pritičejo nedeljam. Včeraj še eden tistih praznikov brez pomena, dela prost dan, ko ne vprašam zakaj, ko ostanem doma in pod pretvezo podarjenega časa nadoknadim zaostanke in dolgove, do drugih, do sebe, do dela. 

Danes sem začela odštevat dneve, še deset njih in bom v hiši nad mavrico, zraven mosta Zmajev, na dnu moje ulice. Še deset njih in bom eno leto starejša, baje je 23 prelomno. Sem že rekla, da upam, da je temu res tako. 

Danes med drugim tudi končala še en letnik na IzobraževalniUstanovi, ne počutim se nič pametnejša, še dobro, da tega niti nisem pričakovala. Po pravici mi je malo mar, ker imam kupljeno karto težko mislim na kaj drugega, kot na Ljubljanski asfalt in vse kar se po njem premika.

 Razmišljam, da bi po dolgem času imela žur za tole svojo obletnico. To navado sem pred nekaj leti opustila, zaradi previsokih pričakovanj, stroškov, mačka, ki je po navadi trajal še kakšen teden in teh podobnih racionalnih neumnosti. Ampak letos se mi zdi, da bi bilo lepo na kup nabrat vse bližnje in bežeče, da popravim vtis in se po lepi slovenčkasti navadi nabutamo, smo omotični in nasmejani in patetični še dolgo v noč petka trinajstega. 

Po pravici povedano mam iz izkušenj malček tremo prit spet domov, se mi dogaja da v tej svoji evforiji vskaič delam napake, ki me v razpletu zgodb drago stanejo. Je pač naneslo, da sem v zadnjih štirih letih postala socialno retardirana. Plimovanje med ničem na Otoku in Poletjem v školjki kadar sem doma. V kratkem času na rodnih tleh pozabljam, da imate vi vsi svoja življenja, kjer za objestnost mojih emocij ni prostora. V svoj zagovor lahko rečem le to, da tako zelo na žalost živim skozi vas in ne skozi sebe. Prepogosto sem površna in prepogosto prezahtevna. Prepogosto cepetam, da bi le moje stopnje ostale v pesku in prepogosto se po opičje zviram, da pritegnem pozornost. Majhen otroček med samimi odraslimi in ne znam se obnašat. Butasto, čeprav iz ljubezni. Zato teh deset dni še nabiram moči in zdravo pamet, potem pa pridem povedat, da ste mi neskončno. Lansko poletje je blo najlepše na svetu.

*pokazati, da kinematografska podoba ohranja tisti edinstveni trenutek, ko je človek jokal, ohranja veter, otroke, prazne hiše, platane, vselej ob nepravem času, kajti kinematografski čas ne beži, temveč traja in koeksistira.

Nedeljsko jutro nedeljskega počutja z nedeljsko tišino in nedeljsko nagonsko željo po izletih v naravo, vsrkavanju sončeve kelvinaže,  sinhroniziranem plavanju  pogovornih tem in formiranju zglednih postav vsake posamezne čredice zase. 

Visim v zraku.

Moj habitat se je skrčil in omejil na mojo Trdnjavico, njeno teraso, kilometer asfalta do IzobraževalneUstanove in njenih notranjih prostorov. Repetativna zaporedja neljubih dogodkov, neljube samote, neljube samokritike in Maj, ki letos tehta triindvajset ton. 

V predvečernih meglicah sopare posedam v svojem samostanu, kategoriziram dogodke pobeglega dneva in se prepričujem, da se teh pretiranih in nezasluženih bremen drži tudi nekaj tuje usode.

 V zadnjih dneh sem postala preobčutljiva, vonji so dražeči, otipi grobi, zvoki tako preglasni, da me zmrazi, ko s krili opletajo nizkoleteče ptice. Že nekaj večerov zapored Trdnjavo preletavajo netopirji, njihova plahutanja mi odmevajo kot bližajoči se kamniti plaz. Verjetno se tako fizično odraža vse tisto, kar je zakoličeno v plečih in pronica čez pore v čudne bolezenske znake. 

Monsuni, potresi, tornadi, lakota, revščina ali urbana osamljenost v labirintu kapitalizma podkrepljena z grozovitim občutkom krivde, ker nisi ujet v monsunu, potresu, tornadu, lačen ali reven. Am, bam, pet podgan. 

Ker je bilo včerajšnjo deževno soboto treba nekam zataknit, sem spakirala osnovne potrebščine, sedla na avtobus in šla v živalski vrt. In ker v dežju tega ne počne nihče drug, razen čudakov v katere množico kakopak spadam, popoldne presedim sama med zvermi in berem. Vmes pomislim, da take stvari počnem, da jih nabiram kot cvetke v šopek svojega bizarnega življenja. 

Pogrešam človeško bližino, pogrešam toplote teles, njihove vonje, šume njihovih tkanin, pogrešam comkanje med jedjo in srebanje med pitjem, pogrešam poslušanje tujih zgodb, vpletenost v druga življenja. Živi pesek reciklaže lastnih misli in kronična apatija postajata nevarna. 

V zadnjih mesecih sem pozabila, kdo sem. Preproste stvari, kako se oblačim, kakšna glasba mi je všeč, kateri okusi in vonji mi pašejo, mnenja o stvareh in ljudeh izginjajo, vse se spaja v neko čudno sivino. Ne prestavljam več pohištva, pozabljam na rože, na smeh. Berem knjige in gledam filme pa si o njih ne znam ustvarit mnenja. Pozabljam nase. Iščem po telesu, kje je skrit tist gumb za reštart pa ga ne najdem, zrak in čas postajata pregosta, da bi me po pravilu linearnosti vodila naprej. Stojim na mestu, s čigumijem pripopana na tla in nič se ne spremeni.

MAJ

Vstala sem deset do šestih. Tista velika grozeča ozonska luknja nam je na Otoku ukradla pomlad in v zameno ponudila poletje. Nič se ne pritožujem. Preden sem šla spat sem pozabila odpret okno, zato je v sobi neznosno vroče. Moji dve veliki, beli, stari okni se ozirata na vzhod, stene vsrkavajo oranžno svetlobo, tudi če bi hotela, mi ne bi uspelo zaspat nazaj. Danes je petek, to povem, čeprav mi je postalo vseeno za dneve. 

Jutranje rutine se v tem letnem času skrajšajo, tuši so hladni, po obrazu si ne čečkam. Mogoče malo. Zeleni čaji in zajtrki na terasi, rana Tišina, sem ter tja kakšen kos začivka le toliko, da ga opazim. Sonce mi greje obraz in riše pege, zimsko rjavo v mojih očeh zamenja zelena. Čutim jo. Otoški veter se poigrava s postavitvijo jutranjih potrebščin, razpiha mi rizle, na tla vrže tobak, guba časopisne liste in mrši mokre lase. Dela mi družbo in to jutro je danes samo moje.

Ob desetih je že 22 stopinj. Majica s kratkimi rokavi, krilo ravno toliko, da pokrije, kar pokriti mora, japanke, aviatorke in casio na zapestju je vse, kar danes rabim na sebi. Leki mi že maha na vogalu in čisto resno mislim, ko predlagam, da danes špricava faks in se greva kopat v ribnik v Hampsted Heath. Resno mislim za sekundo, se takoj spomnim, da sva obe preveliki piflarki, da bi se šli kaj takega. Ali sva pa že prestari. In ker smo umetniki in so umetniki tudi profesorji, tako ali tako nihče od nas ne zdrži med turobnimi tapisoni, zato so predavanja že drugi teden kar v parku. Ležimo po travi, srkamo vino in čečkamo, podrta je vsakršna hierarhija, pa nam še mar ni, na dežurnem mekcu se vrtijo playliste iz vseh koncev sveta, spet odplavam, šla bi daleč stan v dežele za devetimi gorami in devetimi vodami, okrog planeta z cepelinom, na Mate v Argentino, na curry na Tajsko, cepetat v avstralijo in se zakrivat v Iran. In še vse vmes. Plesat v Afriko. Fotkat v Kolumbijo.

Popoldne se igram z Bolexom, pišem scenarij, končam nek title sequence, in ob sedmih izmozgana pridem domov, ležat na razgret les na terasi. Moram si kupit visečo mrežo. Kalkuliram čas, seštevam in odštevam dneve, sestavljam nore načrte kako in kdaj in kam, kje in s kom, koliko česa in zakaj. Sonce je še vedno visoko in čeprav sem si obljubila, da bom nehala, si vseeno za odškrt momenta zaželim, da bi šla lahko za ovinek do Žmavca, samo na en čaj.

Prstke stegem do mekca (ki je zdaj nov, velik in odrasel, tak, za pridne, velike in odrasle punce)

in tipkam, da zabeležim občutek krivde. In se delam, da je to eno tistih kozmičnih naključji, ko me ravno zdaj in ravno iz omenjenega kafiča, po dolgem času pokliče moj Obi van Kenobi. Deset povedi, dovolj, da je doma spet malo bližje. 

Ostajam in postajam še bolj nezanimiva, živeti tukaj že nekaj časa ni več izziv in avantura ampak je samo to. Življenje. Delam cele dneve, gledam filme, berem in poskakujem naokrog, po špecerijo, na kakšno razstavo, kakšen piknik, kadar mi uspe nabrat dovolj energije, da sem socialna. Bolj malo me zares fascinira. Vsak večer odkljukam še en dan in vsak večer prehitro mine. Sanjam v barvah, vse tisto, česar med budnim ni.