IN THE MOOD FOR...

Spomladanska utrujenost. Težko mi je vstajat zadnje dni, sedma je tako ali tako boleča. Odkar vem zase se borim z urniki normalnih ljudi, jaz sem bolj in bolje ponoči. Hladen tuš in jutranja rutina, kava na terasi, veter je ponoči razpihal vse oblake zato sta nebeško modra in nedolžen vonj optimizma povsod naokrog. 

Ne uspe mi počakat na maj, nataknem japanke in šibam na faks. Megalomanska viktorianska pošast, ki je stavba moje šole je pretemna za današnjo sredo, Leki priganjam, naj konča čim prej, moram stran, na zrak, na zelene iluzije parka sredi metropole, moram nekam, kjer me nič ne omejuje.

 Skočiva v najino malo delikatesico na Exmouth marketu, sproti pobereva se Najljubšega sošolca, čez Covent Garden in Trafalgar Square, na hitro v National Portrait Gallery in potem v Saint James park. 

SPET SO SE ZAčELI TI DNEVI, NATANKO PRED ENM LETOM SVA Z mETKOJZLO OTVORILI SEZONO IN POLEžAVALI PRAV V TEM PARKU CELO POMLAD IN PRvI DEL POLETJA. ZAMENJA SE LETO, EMOCIJE OSTANEJO. 

Ta park je bil vcasih center londonskega pohujšanja, sem so dvorne dame in gospodje prišli na spolne odnose in pijančevanja, včasih, ko so bile v modi še krinoline. Čeprav je zdaj ves pocukran, z vevericami in labodi naseljen, mi je ravno zato najljubši. Ko se spusti večer se čuti umazanija preteklosti. 

Čez cesto je ICA, in ker se mi ne gre domov se mi gre v filme. Naslov mi proda karto, Lonesome Jim. Buscemijev film, s trepalnicami opleta Liv Tyler in nocoj ne rabim ničesar drugega. DOKLER SE LEKI NE SPOMNE, DA IMA DVE KARTI ZA Killse, pozni sva že, zato tečeva do KOKOta (KOKa?) in čeprav se mi ne da gužvat in družit, se potrudim, da naju spustijo not. Killsi so mi fajn in when in Rome...

Koncert je bil res fajn. Leki zebe, zato gre domov z rdečim vozom, men pa se sprehaja po praznih toplih ulicah. Bližje, ko sem domu, večje ovinke delam, poslušam odmeve svojih korakov in se poslavljam od zvezd, ki praviloma izginejo v teh letnih časih. Nebo je oranžno, šum prometa neke glavne ceste v odzadju me miri, hodim malo po črtah, malo po robu pločnika, malo po beli in malo po črni. Gledam v prva in druga nadstropja, v kuhinje in dnevne sobe, osvetljene odre predstav drugih ljudi. Zdi se mi smešno, kako mi lahko cvetoča japonska česnjeva drevesa na obraz narišejo nasmeh, v istem trenutku se mi se zdi, da se mi verjetno že malo meša. Ampak nocoj mi je lepo, nocoj pretvarjam vse v lepo.

Doma šele ugotovim, da sem ožuljena. Šapke v copatke, pozdravim dragega, to je mekec, vsedeva se na teraso in se odločiva, da še ni čas za film, da je čas za pisat. Sentimentalna do bolanosti ampak na dober način, grozljivo svobodna, brez štrikov in korenin. Na tleh, na rebrastem lesu ležim z mašinco ob strani, odločena se interpretirat tako, da mi je lepo. Pa kaj, vseeno mi je danes za vse. ZDAJ JE žE čETRTEK, MALI PETEK, MOJ NAJLJUBšI DAN. 

MANIFEST

Sedim na terasi, sonce mi greje obraz, daje izgovor zaprtim očem, končno. Kdor čaka, dočaka. Diši po cimetu in vanilji, pomembneje, po pomladi. Na drevesu Čez cesto se dere kos, v sosednjem oknu se vsake toliko prikaže sosed, misleč, da ni opažen. Zvita v klobčič, poslušam glasove na ulici, berem tekste za dizertacijo v nastajanju, pijem zeleni čaj, si lakiram nohtke, malo pišem, malo čečkam, opravim tri opravljive telefonske pogovore, iščem kak popravni dom za mladoletnike, kamor bi šla lahko fotkat in še milion obstranskih stvari. Lenobni multitasking.

Vmes skisani spomini, mekec in bookmarki na vseh letalskih družbah tega sveta. Vsej nabrani, zbrani in požeti zmesi jeze in žalosti, osamljenosti in razočaranosti zadnjih mesecev ni dovol le Otok, treba bo spet daleč, v dežele tretjega sveta, v kak drug časovni pas. Nekam, kjer je parafilija kaj drugega, kot razlog za propad. Nekam, kjer je toplo in lepo, kjer je hrana pekoča in so ljudje vsaj na pol goli. Še teh šest tednov odgaram, in potem se neham pretvarjat, da lahko Kotlinici še vedno rečem doma.

Tri leta sem že tukaj in tri leta sama sebi nasedam na isto foro, da bo kmalu konec, da se kmalu lahko vrnem, idealiziram jeben Prešernov trg in pojem hvalnice Žmavcu. Ne grem se več, utrujena sem od pretvarjanja, v resnici jezna, da ste vsi šli.

Čas je že, morda je že celo malo pozno, da v svoje stopinje v mivki vlijem beton in pustim eno sled nekje, kjer bo mogoče opažena. Čas je, da neham pisat objokane odstavke in javne prošnje naj ne zbledim, na silo obračat kazalce v nasprotno smer in verjet v tiste, ki ne verjamejo vame. Čas je, da po vzoru starešin in oboževanih ljubimcev še jaz postanem egoist in začnem verjet vase. Ko ti na glavo pade že ta tisoča opeka, res nima smisla še enkat ometat fasade, bo treba kar podret in raje zgradit kak studio, se se kaj naučit, potovat, naredit kak film, veliko pofotkat, mogoce celo posnet kak komad, napisat kaj literarnega. Se smejat (in se za to ne počutit krive).
Mogoče se mi celo neha vrtet od tega ringlšpila ki ga poganjajo vsi mali Velkani mojega življenja.

Se mi je zdelo, da če se še malo potrudim in če še malo prosim, če se zadržujem in probam bit ponižna, če malo shujsam in izrazim čim manj mnenj, ni za zgrešit, opaženo bo in nagrajeno, morda celo dobim kakšen pasji piškotek in ni vrag, da me kdo počoha za ušesi. Se mi je zdelo, da ima Profesor Cepetalko prav, ko pravi, da nihče ne mara močnih gospa, se mi je zdelo prav, da se krotim.

Ne me vprašat, kam grem. Pa kako in zakaj. Ne vem. Vem le, da sem zgubila sebe čakajoča sodb, razsodb in kakšnega odpustka. Slovensko sodstvo je pač v pizdi. Predolgo sem rabila, da mi je postalo jasno, kako zelo zapravljam svoje življenje. In mi je žal, za nazaj, pravzaprav me je groza, kaj vse bi lahko naredila z vso to potrošeno energijo, kok enih brezveznih nepovratnih enosmernih ulic. Kok enih razumevanj. Naj ne bo brano napačno, prekleto se zavedam svojih napak, za vsako stvar, ki sem jo zajebala mi je še vedno žal. In še vedno se trudim popravit in ne bolet. Tastar je mel včasih pravilo; delaj kar hočeš, samo, da ne boli drugih. To posvojim in rečem: Delaj kar hočeš, samo, da ne boliš ne sebe in ne drugih.

Konec koncev, jasna stvar, sem v življenju gledala preveč filmov. Kakšno srečo mam v resnici, da sem lahko šla.

GONE

In glej ga zlomka, res je vse isto. Ponedeljkovo jutro, ko stopim skozi vrata, še vedno diši po meni in še vedno je prazno. Še vedno ni nikogar in spet se čuti praznina zadnjih treh tednov med mojimi mnogimi stenami. Velemesto je mračno, škrip, škrap, škrip, škrap odmevajo dežne kaplje ko se zaletavajo ob zaprašena okna. Okus po obžalovanju in navdih, zaresen, da izumim časovni stroj. Grem nazaj v čas, pošraufam, se večkrat nasmehnem, sem bolj prijazna in poslušna, morda celo prijetna. Uvidevna predvsem, popolnoma nesebična. Boljša. Na avtobusu vsakič odstopim sedež, pomagam mami pri domačih opravilih in naredim vse domače naloge. In tako naprej, po spisku, popravim vse do danes. 

Moj srebrni kovček odnesem v sobo, tam bo nedotaknjen ostal še kakšen teden ali dva, preveč prtljage sem prinesla iz kotlinice, da bi se mi dalo razpakirat. Čeprav že zamujam na faks, si skuham kavo, poslušam tole, kar se vrti v odzadju, se uležem na tla in gledam v luknjico na stropu, ki je tam ostala po enem od mojih eksperimentih z notranjo opremo. Zmenim se sama s sabo, potihom, da bom od zdaj naprej drugače. 

V visokih petah na faks, na poti si dvakrat skoraj zlomim nogo, v enajsto nadstropje, srce mi utripa, kot da grem prvi dan v šolo. V objem mi priteče Leki, ravno iz New Yorka, vsa lepa in nasmejana in ravno zato se zlahka delam, da sem ravno tako tudi jaz. Mestno gledališče Ljubljansko.

Profesor Cepetalko, Najljubši Sošolc in Važič naju z Leki peljejo na kavo, zakaj bi sedeli v studiu, če nam pa ni treba. Skujemo plan za naslednja meseca, blebetamo in opravljamo, izmenjujemo vojne anekdote preteklih tednov in pri sebi pomislim, da verjetno nergam brez smisla, da pa vendar ni se tako jebeno, kot izgleda na prvi pogled. To mi naredi Velemesto. Ni boljšega kraja na svetu, za potlačit in skrit vse tisto nečisto, na glavo skočit v morje dela in na opoldanskih pauzah srebat rdeče vino med pametnimi pogovori z racionalnimi ljudmi. Tu se prelevim, namesto solz in nedostopnosti so nasmehi in pretvarjanja, in vse je tako... nezakomplicirano.

Na poti domov najljubši opravki, špecerija in plačevanje računov, pošta, banka, šit, pozabla vrečke za smeti. Domek počistim, obrišem ves prah, operem perilo in potem se lotim dela in delam in delam in mine teden. Mine. In ker je petek grem spet v Tate, se sprehajam naokrog, pogledam par filmov in ker ne morem spat, začnem tipkat, samo toliko, da povem, da sem tuki.

KDOR JE ŠOU JE ZGUBU STOU

 trúd  -a m (ȗ) velika telesna, duševna aktivnost za dosego, uresničitev kakega cilja: trud je bil poplačan; doseči kaj brez truda, z velikim trudom; publ. vložiti veliko truda v kaj; zahvaliti se komu za trud; brezuspešen, dolgotrajen trud / trud za naklonjenost koga / trud za otroke ● ogenj je uničil ves njihov trud vse, kar so s trudom zgradili, pridobili;

Pisat moram, da se ne raztreščim, eksplodiram, se utopim v lastnih solzah. Pa nimam kej za pisat. Noben mi ni povedal, da bo tok težko. Nikoli še ni bilo tok težko. Knedelj zataknjen v mojem grlu se ne premakne. 22 let skomin. Utrujena sem, utrujena od te jebene žalosti, utrujena od osamljenosti, utrujena od psiholoških dram, dokazovanja, prepričevanja, opravičevanja. In odpuščanja. 

Dasiravno izgledam mala priviligirana cepetalka.

Še vedno v delavnici, niti skrivam se ne, se nimam pred kom. Barvam, klikam in čečkam, v ponedeljek še poletim in potem naj bo, prosim, vse po starem. Jaz tam in vi tu in med nami ekrani. Ko bo toplo in cvetoče bo gotovo vse bolje. In lepše. Do takrat se mi morda zgodi kaj vredno pisanja, morda se še spet spomnim, kako se sploh piše in če mi bo sreča res naklonjena, neham vsem okoli sebe zavidat, da so normalni.

Popijem tale ekspreso in grem VelikemuŠkorcu naročit torto, bom kmalu že 14 let sestra. Leti čas.

GOING, GOING...

Do Nedelje še poberem črepinje, se vrnem na Otok potem pa naj traja limanje dokler hoče.

  Odhajanja.

Večerni medžik lajt, opran in dišeč po svežem dežju,brezciljno se v krogih vozim po Kotlinici in naslanjam zatečena lica na mrzle dlani. Gledam čez okno in se prezgodaj poslavljam, od Petrola in Dunajske, Evrope in Astre, Vegove, Soteske, od Nekoga. Od Šiške in vsega kar spada k Tivoliju, od Resljeve in Etnografskega muzeja, Rimske, Kinoteke in vseh mojih filmov.

...Gone.

NISAM JA ODAVDE

Po klancu navzdol se valijo tile dnevi, prehitro in nekontrolirano, sproti akumulirajo vso svinjarijo in kompostne ostanke ležeče po tleh. Mati imajo prav (ja, to sem rekla!), ko pravijo, da sem v kotlini vsakič, slej ko prej deprasta. Ukvarjala bi se stvarmi, ki nimajo nobene veze z mano, brskala, se učila, fotkala, čečkala, klikala, tipkala in vse tako, pa se okoli mene odvijajo same Drame in Mestna gledališča. Nekaj točk verjatno dobim, ker vsaj poskušam bit vse kaj drugega kot MisliDaSeSvetVrtiOkoliNje. To, da mi ne rata je le še en od neuspehov nanizanih na štrikec okoli vratu.

Baje imam srečo, da sem mlada in lepa, sposobna in da je tako zelo fajn, ker je vse še pred mano. Upam, da je pred mano res kaj, predvsem kaj drugega, kot tole mehko blato v katerega se pogrezam. Roza - parodontoza in ljudje odpadajo kot zobki iz razbolele dlesni. Lahko pa verjamem, da verjetno izgledam, kot da mi je itak vseeno, da sem tako ali tako mimoidoča, da me nič ne boli. Hej, konec koncev vam privoščim vse lepo.

Sije sonce, v Delavnici smo vsak za svojo mašinco, klikamo na saundtrek radia študent. Probam najt kakšno anekdoto, kakšno luštkano pripetijo zadnjih dni, pa mi nič ne pride na misel. TaVelik iz Žmauca mi je sicer povedal nekaj dobrih vicev ampak se mi jih ne da tipkat. Guncam se na stolu, vsako minuto pogledam na telefon, če se je že spomnil. Naredim si že četrti dvojni ekspresso danes. Zguglam hasidske žide v londonu, ker bi rada naredila eno fotoreportažo. Verižno kadim. Zadnje čase dobivam nenormalno veliko junk maila. Ja, danes mi očitno ne gre. Drugič.