REPETATIVNI DEJA VU

Samohvalo smo pustili na otoku. So se kolesa letalska dotaknila dneva, skoraj tako neopazno kot vse te letošnje brezvezne snežinke. Sem tukaj, pa je malček tako, kot me ne bi bilo. Moji dragi punci sta se trudili, ampak moja brezčutna vasezagledana jaz se danes raje smili sama sebi. V kotlini se to sme, morda celo spodbuja.

 Če le kdo, potem sem jaz ta, ki sili nazaj (sem, na rodna tla) na vse moči in brez očitnih razlogov. Doslej mi ni bilo mar, kdo in kaj se mi posmehuje, kdo vse me s strastjo ne mara, se mi je zdelo, da je moja defenziva dovolj močna. Pa se vrnem in čakam, pričakujem česar ni, kupim karte za bijelo dugme bez bjelog dugmeta. Kad bi bio...

Evforična pogoltnost. Vsrkavam, tiščim k sebi in ne izpustim vsega ljubega, vsega tistega, kar mi tako zelo manjka tam za devetimi gorami in devetimi vodami. Emocije, raztreščene na vse strani kot frnikole, ki padejo iz premajhnih rok. Tam na otoku je vse racionalno in racionalno tam tudi ostane. Tukaj je Nekdo preblizu. In predaleč.

Še dobro, da je Sošolka. Zaradi vsega. In zato, da me spomne. 

Sem tukaj že celih debelih dvanajst jutranjih zbujanj. Dnevi so smiselni, ko so v Delavnici, pravzaprav so dnevi smiselni kar tako, v nočeh se ta smisel razblini. Dogajajo se čudne stvari, upam, da so popravljive, zmanjšana prisebnost in pohujšanja v dolini Šentflorianski. Ampak jaz res nikomur nočem nič žalega. Majkemi. 

NAZADNJE

Ko želja po uspehu in trdo delo močno načneta zdravje in dobrobit mojega telesca, takrat lahko rečem, da sem verjetno pretiravala. Bi vse bilo lepo in prav, če bi kondicija in izkušnje igrale kakšno vlogo, na žalost je bilo vse na suho, brez pomoči mati narave in gole sreče. V petek spet, po kratkem dremežu, vstala ob štirih zjutraj in čez poldrugo uro že prepatetično vzdihovala nad sončnim vzhodom na južni obali mojega Otočka. Zarošena okna našega malega avta so uokvirjala posladkane prizore ruralne Anglije, zaradi tišine in treme smo se najbolj gužval. Nehvaležno vreme ampak mi je bilo vseeno, oblaki in kaplje so mi polepšali sliko. Surov material ne bi mogel bit boljši in čeprav kašljam, kiham, smrkam in me bolijo ledvice mi je vseeno, Zmagal smo čist, če takisto uspe še montaža bom važna k svina.

Dnevi in noči po lokacijah, nekaj ur spanca v vlažnem in preluknjanem hotelu z mojima najdražjima. Od zdaj naprej (čeprav že od začetka) Švabica ni več Švabica, tako ljubko bitjece si zasluži lepši nadimek, recimo ji Leki. Jaz, Leki in Najljubši sošolc si delimo kolesca v glavi, vse teče v isto smer, z isto hitrostjo, ob istem času, ne najdem besed, ki bi znale opisat mojo hvaležnost. Najti se tukaj, v Velemestu, med čudnim jezikom in gensko modificiranimi ljudmi je težko. Istočasno najti tisto, kar te zanima in osrečuje, iz(po)polnjuje in vse ostale podobne jokavsti je še težje. Odkar sta se pojavija tadva ima vse malo več smisla.

Pisala bi Izpovedi Lolite, izzivala čez napisane besede in metala stran potrošene moške, pa sem ravno zdaj preveč osredotočena. Če se vsaj nekaj sestavlja, tako kot je prav, me spreminja samo od sebe in tera v presežke, se ne bom upirala. Ne bom še mirna in ezoterična, še so teme za pisanje in renčanje, cepetanje in vriskanje, Nekdo še vedno razjeda, še vedno so nedosegljive iluzije, žgoče pekočine, pogrešanja in grenkobe, rastoči strahovi in vedno več na kocki. Še vedno so pete visoke, nohtki poštimani in opletajoče trepalnice. Še vedno sem jaz.

DA SE MALO VAŽIM

Mati moja dobro fotografirajo! Družina 01, manjka Veliki Škorec...

SANJAT STANE

Ovčica nedolžna, zaenkrat še neozdravljiva optimistka, tlačim glavo v pesek dela kot najbolj butast noj. Še v tisti fazi, ko se mi zdi, da je vse izvedljivo, da se vse da, samo, če se hoče, pridno odštevam denarčke iz svojega strganega žepka, da bi le končni izdelek bil to, kar verjamem, da bi lahko bil.

Petek, rano jutro, jaz temu po pravici pravim še četrtkova noč, slana in zmrzal na oknih, mi v našem malem avtu na poti na jug. Brighton in okolica popolna za snemanje, Sošolc, Švabica in moja malenkost, iskreno najprijetnejše delavno društvo, v četici fotkamo lokacije, popisujemo ulice in uspemo nabrat najbololjšo, četudi bizarno skupinico statistov. Na ta dolg, predolg dan kakopak piha ubijalska burja, temperatura pri nuli in leden dež, ki se kot kot risalni žeblički usuva iz popolnoma monotonega, flehastega neba. Istočasno še na milionih telefonih, za opremo se je pač treba borit, na dneve kot je današnji ne bi imela nič proti štirim glavam in sedmim parom rok, čeprav bi izgledala še bolj pohojeno, ko sem danes tako ali tako. Ampak rata. Vse.

Proti večeru se spomnemo, da smo pozabil nahranit želodčke, itak zgrešimo dobro hrano, zato pač, po sili, še malo spijemo, da poplaknemo špnačo, zataknjeno za sekalce. Na poti nazaj v Velemesto bolj stojimo, kot peljemo, vmes odlomimo celo steklenico grenke tekočine, parkiramo pri meni in še dolgo ne gremo spat. Na obisk pridejo še Italian in dva druga sošolca in potem ne vem več nič, razen očitnega, bilo je prijetno.

Vstanem spet prekleto zgodaj, grem kupit rože in jedačo, na obisk pride Družina 01. Šele okrog poldneva začnem čutit resne posledice pretekle noči, cel vikend sem zato precej lajajoča. Saj mi je žal, ampak miultitasking obvladam bolje brez mačka, z njim je vse tako zelo težko.
Po večini torej delam in delam in delam, potem pa še malo delam. Nimam časa za jamranje, spanje, druženje in podobne nujne stvari, kaj šele za upoštevanje libida in spremljanje svetovnih dogodkov. Ko utopim oba svoja mobilca v lužici Eviana na dnu usnjene torbe mi niti ni tako grozno, znebim se vseh motečih klicev, nakopičenih skozi zadnje mesece. Vsake toliko je treba začet znova, spucat staro kartoteko in ponavljat stare napake. V Velemestu je to precej preprosto, v množici obrazov zlahka skriješ svojega.

Na torkovo popoldne se spomnim rezervirat karto za domov, misli mi pobegnejo k Ančule in Sošolki, Direktorju in Tastarmu, vsem mojim Škorcem in še k Nekomu, po dolgem času me malo stisne. Nimam čas bit sentimentalna, vsaj ne ta teden, zato se z ošiljenim svinčnikom utopim v storiborde. Kadar mi gre, sem dobre volje in zdaj sem dobre volje. Vija, vaja, ven. Paše mi rutinica pešačenja med domom in faksom, v enajsto nadstropje in spet nazaj. Ne hodi se mi ven, ne navezuje se mi stikov, naštelana na tale video, končno delamo nekaj kar ma smisel. In honorar. Ja. Stanje duha je ljubko, pišem samo za zabavo, med malo pavzo, z mastnimi prstki od malega kosilca.

Ene par lokacij, kar tako...

GLEDE VAŠIH KOMENTARJEV...

...čist mi je mem, očitno tok ne znam pisat, da me vsi (večina, nekateri,...) narobe razumete - jz se mam res ful dobr.