LOOK CLOSER

Oh, petki in šestki, vse kar se drži četrtka mi je povšeči. Že tretjič danes se zamišljeno, s trenutkom postanka, spomnem na Tastarga. Nazadnje, ko sva se videla, je v zraku odmevala obojestranska pohojenost, trajalo je slabo uro in ne pretiravam, ko se naštejem vsaj dvajsetkrat reči, da je vse v pizdi. Samoumevnost pri nama nikoli ni samoumevna, kadar sva takšna, vedno pomislim: "Nah, pa je, nč si nimamo več za povedat, še mal, pa se bomo zgubl." V resnici se nikoli ne in verjetno je ravno v tem čar najine bližine na daleč. Vseeno se mi na na dneve kot je danes zdi, da se včasih preveč potrudiva se pogrešat.

Odvijajo se mi ponavljajoče se sanje, kjer se voziva v starem Pontiacu (bog ve zakaj je svetlo plav, vsekakor pa je 1970 Firebird) po Sunset Bulevardu v Los Angelesu. V izogib pregrafičnem opisu lahko rečem le, da sva približno takšna, kot Johnny Deep in Benicio Del Toro v Fear and Loathing in Las Vegas. Z vetrom v laseh in Doorsi iz zvočnikov, po vožnji sklepajoč se nama mudi, švigava mimo navidezno plastične okolice, ob neskončnem oceanu, proti sončnem zahodu, nasmejana, očitno pričakujoča nečesa razburljivega. Skreneva z glavne ceste, po nekaj stranskih na makadam, puščava, prah in kaktusi in ničesar drugega. V daljavi na obzorju se svetlika rdeče plava packa, zdaj mi je že jasno, da je to najina destinacija. Prekinjajoč en drugega, približno tako kot v resnici, zapletena v še enega od tistih globokih pogovorov, si zdaj jaz, zdaj on podajava pametne misli in izmenjujeva življenske nasvete. Tiste čudne barvaste oblike počasi dobivajo smisel, na poti v cirkus sva, dolgi mavrični plapolajoči trakovi na špici šotora naju že skoraj dosežejo. Na parkirišču Tastar naredi širok krog, ustavi, se nagne mimo mene, odpre vrata na moji strani in reče : Bl se boš trudla, laži ti bo. Zmedena izstopim, pogledam šotor pred katerim me očitno čaka celotna zasedba potujočega cirkusa Moire Orfei. Preden utegnem z grozo vprašat kaj se dogaja, se Tastar odpelje in takrat se zbudim. Če kdorkoli razume ali po kakšnem naključju ima tisto neko Sanjsko knjigo, prosim, naj mi ne pove, kaj vse to pomeni, raje ne vem. Že prvikrat sem se odločila, da gotovo pomeni kaj dobrega.

Ideje je zdaj treba realizirat, s Švabico in Sošolcem smo, po skupnem zajtrku in kosilu že četrtič ta teden na poti na večerjo. Dovoljenja in privolitve, zapiske s kastingov in spiske opreme nevzgojeno naložimo mizo, začnemo previdno in končamo dodobra nabutani. Vsi smo naredili več, kot je bilo treba in po nečem, kar bi mogoče na daleč Izgledalo kot razmislek, sklenemo, da nima smisla it domov.Nora Francozinja nas je povabila na rojstnodnevno polivko zato se soglasno strinjamo, da bi pravzaprav bilo nevljudno ne it voščit.

Old Streeta nikoli ne zgrešiš. Klubi, lokali in pubi natlačeni en zraven drugega, pobi in dečve en v drugega, starčki z irokezami in širokoramna dekleta s prenizkimi glasovi. Labirint praznih pločevink piva in kartonastih embalaž ta hitrega futra. Angleški humor, ki ga po pravici (še) ne razumem popolnoma, se niza iz napisa v napis nad vhodi v črne luknje, mi se gremo gužvat in drgnit ob premočena telesa v Fancy Handbags and Leopard Shoes. Zares, zares si želim opisat čisto vse in vsakogar, pa se razen vhodnih vrat ne spomnim kaj dosti.

Zbudim se doma, denarnica in telefon sta v torbi in torba na meni, kakor tudi čevlji, nogavice, hlače in pulover, plašč mi je uspelo slečt, torej je vse ok. Nenormalno zgodnja in v neverjetno dobri formi vstanem, na hitro spijem svoj ekspreso in grem plavat. Mogoče se to zgodi z leti, ta odgovornost in kontinuiteta, zgodnje vstajanje in naraščajoča discipliniranost. Mogoče sem to samo jaz. 

Začela sem si delat spiske in urnike, vse proste trenutke si zapolnjujem z smiselnimi opravki in samostojnimi projektki, včasih sama sebe kar malo prestrašim. Racionaliziram dogodke in upam, res upam, da to ni samo obdobje. Na poti iz plavanja grem v sejnsburi, nakupim živež za prihajaoči teden, doma pospravim in vse tako, kar se dela ob koncih tedna. Kot pritiče sobotnim večerom, tukaj jim pravijo dejt najt, nerga in cepeta Anglež in ker izgovarjanje na fantomsko delo ne zaleže sem kruto iskrena. Hja, ne bo več klical. Mogoče še kdaj, sredi noči, po slapu gin tonikov. Takrat ne dvigujem telefona.

Otresem se krivde kot moker pes vode in spet, končno, stojim sama na šalterju v mojem kinu. My Blueberry Nights. Za. Recimo. Za kinematografiji.

Nedelje so pač nedelje in kljub srbečim prstom in močni želji po pisanju je dan tako povprečen in nerazburljiv, da ga nima smisla opisovat. Je pač eden tistih, ko s spetimi lasmi, toplo volneno jopico in debelimi štumfki delam, klikam, čečkam, režem, gledam, poslušam, praskam, sestavljam, razstavljam, limam in si izmišljujem stvari, tozadevno nerelevante. Vmes skočim samo po tobak in časopis, tako ali tako je sivo in mrzlo. Ena tistih nedelj, ko se spomnim malček ustavit. Takrat težko čutim karkoli drugega, kot hvaležnost.

Ker se Direktor še vedno vztrajno skriva pod svojo kapuco se odločim, da prihajajočih počitnic v večjem delu ne bom preživela v Ljubljani. Am, bam, pet podgan, Lizbona? Madrid? Amsterdam? Ne, že vem, s spalnikom čez Firence v Rim in pol dam. Šunke, jajca in vso ostalo velikonočno navlako z veseljem preskočim, tako ali tako me od vsega tega samo boli želodec. Moji podpaltki bi se sprehajali po Zemlji, povsod, kjerkoli, V tistih Islamskih in Hindujskih deželah sem se navlekla na tujegovoreč zrak, preden se uležem pod zemljo hočem videt in pofotkat vse.

Teden pred mano bo morilski, poleg vsega obveznega se spuščam še v en zajeban avtorefleksivni samo moj projektek, ki bolj kot neskončno delavnih ur zahteva predvsem goro poguma. Nikoli, četudi s časom in distanco ni lahko priznat, kaj vse si zajebal. Še posebej če to delaš tako javno, kot po defoltu poklica in prirojenega ekshibicionizma to počnem jaz. Navijat zame!

Sončno oprano torkovo jutro je, podaljšam lenarjenje in se še vedno prebijam čez Dawkinsa.

Bonjour

Hitim za ovinek, po klancu navzdol, za sabo vlečem svoj srebrni kovček, ropotam in opletam na vse strani, po vseh teh potovanjih in odhodih postajam očitno popolnoma preležerna. Do zadnjega trenutka. 

Na postaji zamenjam funte v evre, obraz za očali, v glavi mi odmeva. Čekin neprimerljivo prijetnejši kot na letališčih, tako ali tako popolnoma v svojem filmu, s slušalkami v ušesih in ponovno opotekajoča se po včerajšnjih nokturnih razgrajanjih. Četrti vagon, štiriinštirideseti stol, kljub nabito polnem vlaku mi podarijo še petinštiridesetega. Odvratno razkomoteni mi sonce greje obraz, ta trenutek mi je vseeno za vse, čez poldrugo uro bom v Parizu, tam velja vse, kar tukaj ne. Pika, pika, stop. Za trenutek pomislim, spet sem sama in spet mi je ravno tako všeč. po treh dvojnih ekspresotih in neštetih natipkanih besedah kar na enkrat na Gare du Nord, nihče ničesar ne sprašuje, lahko bi imela 10 kil kokaina v kovčku in mirno odkorakala v svojo smer. Mraz mi rani členke, vseeno se potrudim nadoknadit primankljaj nikotina, na vlakih bi se že zaradi emocionalne in estetske vrednosti moralo kadit. Orient ekspress brez oblaka dima?
Živela bi v tukaj. Megalomanske okrušene hiše v vseh odtenkih sive, kot lepe stare gospe objemajo zlizane ceste, temno modri plašči z dvignjenimi ovratniki, dolgi, gosti rjavi lasje, odločne obrvi, šali in največja koncentracija lepih obrazov na svetu.

 Najlepše oškrebljane kavarne ena zraven druge, stoli in mize ignorirajo razkošje osebnega prostora, nagneteni eden zraven drugega, vsi zasedeni, ljudje, ki se jim nikamor ne mudi. Obstojim, verjetno s spuščeno čeljustjo, vsrkavam neopisljiva vizualna zadovoljstva, ne morem drugače, kot, da si želim, da bi to bila kulisa mojega življenja. Moja največja šibkost, starejši rahlo osiveli gospodje z nepristriženimi skodranimi lasmi mi križajo pot, samo gledam in opazujem, brez komentarja, smehljam se, sprehajm in spogledujem. Na Boulevard Saint Germain si nekajkrat ponovim "New York Herald Tribune", Pariz je kot Godardovi filmi. Cel konec tedna brezdelja, v resnici laž ampak delo sem pustila v predalu za pribor v Londonskem stanovajnu, ni bilo povabljeno.
Nekaj razstav, bolj po nesreči kot zanalašč, Le bon Marche in Colette, sprehodi ob Senni od kavarne do kavarne, pod grelce na kofe in cigareto. Na Velemesto pomislim le, kadar mi zapiska Anglež, neutrudljiv, neustavljiv, na trenutke ljubek v svoji vztrajnosti. Ampaj zdajle, tukaj mi ni mar, s karirasto odejo čez kolena bi sedela pred Cafe De Fleur, brala Henrija Millerja (v resnici Marqueza ampak ta ravno zda ni v kontekstu) in si oblizovala prste po vseh pomljaskanih mandljevih rogličkih do konca življenja.

Nekoliko pomirjena, zdaj končno vem, da je Ljubljana tam in me čaka. Kot vsaka prava ljubezen mi dovoli, da živim in posrkam vse, kar mi posrkati velja, ko se vrnem me bo objela, dotlej kakor in kjer mi pač paše. Zabava me, kako zlahka prepoznam ameriške turiste, kako že na daljavo zavoham Britančke in kako se Rusi kar sami izločijo iz vsakega lepega kadra.

Vsega lepega je enkrat konec, po istih tračnicah nazaj, za isti ovinek domov. Oddahnem si, ker je v spalnici prižgan radio. Neštetokrat se vrnem v tišino in neštetokrat je preosamljeno. Tisti predal za pribor odprem takoj.

Ponedeljek in torek tako mineta neopazno, pomenivši, da ne opazim ničesar izza svojega ekrana. Tipkam in šraufam in klikam, ne spim in drezam nepomembne amimacije, tolažim se, da je to nehvaležno delo le majhna ovira na poti do vsega tistega, kar res hočem. Sredin deadline je tako preživet, MTV odkljukan in pospravljen na zadovoljeno polico s pripisom pohvaljena. Švabica vztraja, da je dobro delo treba proslavit z namiznim fuzbalom  in grenko tekočino v malih kozarčkih. Povrhu vsega je še Angležev rojstni dan, zdaj je že zares star in zavoljo tega mu dovolim, da mi skuha večerjo in me napije do onemoglosti. Na srečo je eden tistih večerov, ko sem neverjetno zabavna in nasmejana, zgovorna in nasploh nad prijetna, zato se ne počutim tako zelo krivo, da se mi ni dalo uvkrajat z izbiranjem darila. Včasih znam bit nepopravljivo brezčutna.
Zlepljene trepalnice in skuštrani lasje, tokrat že točno vem kje sem. Spet. Na črni svileni posteljnini se skotalim na levo, njegovo stran. Pričakujoča tihega, skoraj neslišnega smrčanja me preseneti prazna, hladna blazina, počečkan listek in ključi. Oi beauty, blablabla,off to work, blablabla,... make yourself at home... stuširam se, si zavita v brisačo skuham kavo, počutim se narobe, biti sama v tujem stanovnju mi je neprijetno. Po pravici predvsem zato, ker težko premagujem hudo nespodobno željo po štrefnanju.Vsi te predalli in omare, nič takšnega ne bi iskala, že to, kako so zložene obleke in obešeni plašči, kaj je v omarici za ogledalom, ogabna predrznost bi kakopak odprla še zgornji predal v nočni omarici. Pregrešne misli me oblečejo s svetlobno hitrostjo in brcnejo ven, zaklenem in zmrznem. Kaj s ključi, če jih vzamem bo čudno, če jih ne bo čudno še bolj. Ko jih vržem v nabiralnik za trenutek pomislim, da mi bo čez kakšno desetletje, ko bom še vedno samska, že rahlo propadajoča in neskončno zagrenjena verjetno žal.
Spet kliče Švabica, pod pretvezo sestankovanja povabi na večerjo in zame prehitro opisuje vse, kar sem zamudila prejšnji večer, ko sem odšla. Zabava me, kako ta svetlolasa deklica vztraja na skupnem preživljanju časa, kako jo moja drugačnost vznemirja. Včasih se mi zdi, da me ne samo posluša ampak čez moje bessede poskuša živet moje življenje. Vse to, kar mene frustrira in razlikuje od ostalih je njej zaporedje neverjetnih dogodivščin. Kot, da sem urbani Indiana Jones in ona devetletni fantek.

Na tedenskem bolšjaku najdem verižico z obeskom Eifflovega stolpa, nakup pritiče osladnosti naključja. Delam se, da skrbim za svoje zdravje in dobrobit, popoldansko plavanje v bazenu u mom haustoru navidezno skompenzira prekomerno uživanje alkohola in nezdrave diete.

 
Piše se mi. Piše se mi tako zelo, da skoraj zamudim na večerjo. Švabica, Njen, Sošolc in moja malenkost, grizljamo lososa in čvekamo, naslednji konec tedna šibamo na Škotsko posnet video za Starejšega Gospoda . Stopnja evforije skorjada neznosna, vedoč, da imamo res dobro idejo mahamo s storyboardi, treatmenti, predračuni, in enačbami kako za vraga bomo vso opremo stlačili v Sošolcev mali avto. Pod črto budgeta predvsem ljubezen in ambicioznost. Ker imamo samo dve steklenici vina smo zmerni, še pred polnočnjo hodim proti domu, topel vlažen veter mi kuštra lase in nič od tistega, kar mi šviga po glavi ni za povedat na glas. Se sopmnim na Nekoga.

Takoj po polnoči je 22.2. Uršek, tebi res vse samo lepo.

RENDOM BLAHBLAHBLAH

Spet hodim navzgor po Brick Laneu. Hrustljavo februarsko jutro, eno tistih, ko so še gnile smeti na tleh ob smetnjaku lepe. Sonce se počasi dviguje, nebo je svetlikajoče se modro, vse je še prazno in zaklenjeno, pod odejami in pred prvo kavo. 

Razen smetarjev. Ko grem mimo njih si delimo mnenje, vsak po svoje kakopak. "O, kakšna prasica". Na sebi včerajšnja garderoba, tista za v petek zvečer. Krilo prekratko in vrtoglave pete, razmazan obraz mi zakrivajo rejbenke. Prasica njim, zaradi očitnega in prasica sebi zaradi še bolj očitnega. Obljubim si, spet, da ne bom več delala tega. Ne bom več na obiskih od desetih do šestih. Ne bom več, do naslednjič.

Nekje na pol poti do doma srečam odprt starbaks kjer grem najprej na stranišče. Tudi tega se izognem pri angležu, kadar v mraku pobiram obleke po njegovem stanovanju. Dvojni espresso in literska plastenka vode, eksekseks in puf, izgineta tresavica in glavobol. Ne vem natačno, koliko je do doma. Če ocenim na pamet, tam nekje med šestimi ali sedmimi cigareti. Zvitimi na roke kakopak, old holborn in črne rizle.

Preden najdem ključe v preveliki torbi se dvakrat polijem, enkrat spotaknem, renčim po stopnicah navzgor, kot da tečem v zaklonišče, nekam na varno, kjer me nihče ne vidi, nekam, kjer se lahko skrijem pred sabo, v zapik. Ha, od mene se vse odbija, od tebe se pa ne more.
Eno in edino res malo ogledalo v moji graščini je neizogibno, če hočem sploh vstopit. Globok vdih, pogoltnem slino in... hm. Vdrte ličnice, črne votline pod očmi. Vse ostalo ok. Recimo.
Atkins pravi, da se ogljikovih hidratov ne sme. Razumem šefe, spet jajca za zajtrk. Brez kruha, brez soli, brez vsega, kava brez mleka, v resnici že kave ne bi smela, kornflekse pozabi, v sadju je fruktoza, tudi to ne vela, kaj je že čokolada, neskončna omejevanja.
Sedim na pultu v kuhinji in žvečim svoj dolgočasni zajtrk. Dolgo nazaj sem se že naveličala cepetat zarad tistih punc, ki so kar same od sebe suhe in lepe s svetlikajočimi se dolgimi lasmi in plahutajočimi trepalnicami. je postalo dolgočasno, jaz od tega nisem shujšala in one se niso zredile. Selfrespect, anyone?

Čez okno gledam svojo razposajeno ulico, zdaj je že okrog pol desetih, ljudje ob sobotah zjutraj vedno izgledajo, kot da so iz mjuzikla. Nasmejani v parih poplesavajo iz tržnice za vogalom, si podajao vrečke polne zelenjave in prežijo na rdečelične skravžljane škorce v modrih in roza plaščkih z mavričnimi šali, da ne zbezljajo na cesto. Ogromen napis na frizerskem salonu čez cesto pravi "it's up to you how your valentine's day turns out". F&%# off.

Ob sobotah, še posebej takšnih, me vse moti. Ob nedeljah tudi. In vse ostale dni.
V izogib potrošenega dneva na samopomilovaju se stuširam, oblečem, in grem ven pod pretvezo da imam neskončen spisek planov, places to be, people to see. Pošte ni, no, računov ni, se kdo še spomni, kdaj nazadnje je v nabiralniku čakalo pismo? Kupim si rože, ja, sama sebi kupim rože, ne da se mi v trgovino, vsedem se v kafič, naročim čaj - kave ne smem, čeprav jo krvavo potrebujem - prelistam guardian, se prošetam čez svoj haustor, naredim par fotk, v glavnem da ne izgledam, kot, da brezciljno tavam. Ustavim se pred kinom, res bi blo fino, če bi bil vsaj kakšen film, ki ga še nisem gledala. Ob tej priložnosti: The diving bell and the butterfly (Le skafandre et papillon), Julien Schnabel - najboljši film, kar sem jih vidla v življenju. Ja, zares.

Zapiska telefon, Švabica vabi na večerjo, obljublja vegetarijansko pojedino, jazz, ona in njen najdražji. Grem domov, se delam, da delam, kliče anglež. Po nesreči omenim večerjo in preden uspem vklopit možgan se povabi na mojo večerjo. Z mano. Slutim, da se bliža moment, ko se bo hotel sprehajat po mjuziklsko z roko v roki iz sobotne tržnice. Ne. Ne grem se. Zapik, nesposobna zaresnih odnosov. Za zdaj. Ali pa za zmeri.

Tok mam za delat, da se mi meša.

V pričakovanju, do naslednjič...