Pr men duma

Tako je pri meni. Ja.

Švabica. Soseda in sošolka na faksu.

Moja terasa.

Edvard.

Kupi potrebne nepotrebne šare.

Kava. KAVA kava kava kava kava. Čaj. Kava.

Sosedova terasa.

Stena. Moja. Luksov srček.

Saj bom kaj napisala, kasneje, se mi zdajle ne da. Preveč dela in preveč vodke z Angležem.

V glavnem pa, ni mi slabo, Metkojzel vsake toliko malček manjka.

Kmetica

Danes sem malček boljše, navsezadnje je petek. Pomaga čvekanje z Direktorjem. Pomaga sonce in vztrajno rastoči kup dela, ki vzhaja iz minute v minuto. Pomaga selektiranje fotk, pomaga sošolka, kadar se javi in mi v treh stavkih spretno in ponovno vlije upanje v obupanost. Pomaga kava in pomaga verižno kajenje. Pomaga tudi, da sem končno zares začela pisat scenarij. Pomaga, da se ne izogibam.

In tako naj tečejo dnevi, čim hitreje, vseeno mi je za gube, vseeno za "carpe diem", se bomo to šli, ko bomo doma. Črna luknja kapitalizma, potrošnje, preobremenjenosti in nezadovoljstva, to je Velemesto. Baje je tretje najdražja država na svetu tole združeno kraljestvo njenega visočanstva.

Priznam, mi laska, da bo MTV izkoristil poceni delovno silo moje malenkosti, pa vseeno bi si želela met toliko denarja, da bi jim lahko brez zadržkov rekla, naj si svoj drobiž in povprečnost (in še vse ostalo kar je narobe z njimi, torej vse) nekam zataknejo. Bom pač v četici gagala, dokler se ne postavim samo na svoji dve dolgi nogi.

V nedeljo na Lee Scratch Perrya za ovinek, za v ponedeljek so mi dali eno karto za Jamesa Blunta, jo podarim, če koga zanima, mi rata slabo, ko ga slišim.

V stanovanjčku je lepo, mozaik listov, škarij, selotejpov, počečkanih zvezkov, šalc za kavo, zunanjih diskov, mekca, dobrih kulijev, copatov, revij, dvdjev in še tisočih majhnih koščkov kolateralne svinjarije moje ustvarjalnosti.

Resno razmišljam, da bi imela kmetijo, ko bom velika, slavna in bogata in bom lahko vse projekte oddajala po mailu. Itak nekje blizu Ljubljane, pravzaprav ob Ljubljani, če bi se dalo celo v Ljubljani. V hiši sicer ne bi živela, zato moram ta delček, kako bom velik in svetel loft z ogromnimi okni, opečnatimi stenami in lesenim podnom spravila na kmetijo še pretuhtat, ampak za to je še čas. Bi mi bilo tudi super, če bi mimo moje loftne kmetije vodila kakšna glavna cesta, tišina mi gre na živce. Ja, pa tudi vstajala ne bi pred enajsto dopoldne. Ampak drugače se pa vsekakor nagibam k mirnem življenu na kmetiji, s kupom rdečeličnih otrok in vsak dan svežo zelenjavo.

Ja, o tem razmišljam danes. Domotožje verjetno.

Bljek

Žalostna sem danes. Obljubljam si, da bom spacala tale tekstek, pa mi noče izpod prstov. Se mi zdi, da z vsakim dnevom naberem še več gneva, ga stlačim v konzervo in spravim na spodnjo polico kjer vztrajno odžira prostor tistemu, kar bi praviloma moralo bit bolj pomembno. Še več ga naberem v dneh, ko spet stopam po trdnih angleških tleh.

Ljubljana, Ljubljana, zakaj mi to delaš, kot bivša ljubezen me vodiš po svojih ulicah in mi v vsakem koščku svojega mrzlega, s slano pokritega asfalta rišeš slike najine pretrgane popkovine. Dovoliš mi, da te ravno toliko pozabim, da me po koži mrazi vsakič, ko sem spet v tvojem objemu. Evforija in veselje in vse tisto, kar je pač lepo vlada vsakič, ko se vrnem v moje mestece in boli vedno, ko trepetam na letu nazaj.

Sama sebi samo svoja največja kontradikcija. Obara prevelikih pričakovanj, prezahtevnosti in neizprosnosti. Stereotip novega leta (ali dajmo si izbrat en dan, ko se v celem letu še enkrat spomnemo, kaj smo vse zajebal, česa nimamo in kaj vse smo se sami sebi zlagal) je še vedno prisoten, gledam okrog sebe in zares občudujem kako besede drugih dobivajo neko SUBstanco, nek produkt iz vsega izgovorjenega. Gledam in občudujem in privoščim in sem potem malo bolj tiho in potem si mislim sama pri sebi, vsi grejo naprej in jim ratuje, vse(i) se sestavlja(jo) in nastaja(jo), ne dohajam, ne me pustit zadaj, sej bom, sej se trudim.

London je že stara zgodba, nikoli nisem in ne bom o koncertih, žurih, angležih, priseljencih, o Gordonih Brownih in kje je kdaj kdo koga zakaj. Jaz pač nisem tako. Saj vem, da je tale moja minljiva razvlečena zgodbica v resnici čisto nepomembna. Ampak ravno danes je dan, je deset čez enajst, ko bi mi brez teh stopinjic v mivki vsega časa, brez teh štorastih besed na belem ekranu, bilo še veliko težje.

In novoletne odločitve... letos bom z zobotrebcem in veniš oksi ekšnom spucala vse umazane in onesnažene skrite kotičke svoje glave. Dovolj je bilo valjanja v blatu popačene nostalgije, nerganja, cepetanja, ringlšpilov spozabe in mučenja tistih, ki (kdo ve zakaj) še vedno vztrajajo ob meni, z vsem česar že dolgo, dolgo ni več.

Od zunaj je v resnici vse v redu. Notr je štala.