Luštkano

http://simpsonizeme.com/

Go retro!

Sem se ustavila za trenutek, med čečkanjem po, do pred kratkim, popolnoma praznih novolotnih karticah. Jih porišem, popišem, polimam, porežem, počečkam, polupčkam, na njih pripopam znamko, se sprehodim do nabiralnika in jih pošljem mojim najljubšim.  Ampak se mi zdi, da sem ena redkih, ki to sploh še počne in iskreno, se mi to zdi malček žalostno.

Načeloma nimam nič proti mailom, majspejsu, fejsbuku, hajfajvu in ostalim digitalnim komunikacijskim pripomočkom. Je že lepo, da mi ljudje gradijo digitalne sežake in mečejo ravnotakšnje kepe, me medmrežno objemajo in to vse le z enim samim klikom, ampak to ni več to. Nihče več ne piše kartic, voščilnic, pisem, telegramov in to mi ni všeč! Brez maila tudi meni živeti ni ampak, go retro, vsake toliko je tako lepo kaj analogno poslat, skoraj tako lepo, kot kaj analogno prejet...

Stežka se je v Velemestu izognit božični evforiji, priznam, mene grabi prijetno, potiho, za vrat in stisne malo bolj vsakič, ko se z malček več časa sprehajam po presvetljenih ulicah. Suženj potrošništva ali pa samo naivko, ki bi vsem svojim rad še tako in kakorkoli pokazal, da so moji in da jih ne dam in da pomenijo.
Še točno en teden is spet prifrčim v mojo kotlinico. Je tukaj lepo in iz meseca v mesec vedno bolj domače ampak Doma doma je samo doma. Verjetno vsaka stvar pridobi na vrednosti, ko jo lahko z nekom deliš. Sploh dobi vrednost. In to je Doma.
Razen tega, da sem danes kakšnih 15 minut stala v zataknjenem dvigalu v Tate-u se pri meni namenoma ne dogaja nič, kar naj se ne bi dogajalo. Samo obožujem december, končno je zrak dovolj hrustljav, da se tudi v velemestu vidijo zvezde.

Intermezzo

Evo me. Konec semestra, vse oddano, vse zapakirano, vse tako, kot mora bit. Še tole natipkam, izklopim telefon, se potopim v kopel in dva dni nič. Čisto nič. Regeneracija in razvajanje, to je vse, kar zmorem.
Zadovoljna z doseženim, osupla nad vsemi spremembami zadnjih treh mesecev.
Slapove kave je zamenjal čaj, desetletno afero z marlboro rdečimi je zamenjal tobak, moja cimra je zavila drugam, delam tisto, kar si res želim, moje prioritete so si izmenjale zaporedne številke in jaz... sem u redu. Vse je v redu. Odmikam se tistemu, kar me iritira in približujem tistemu, kar me izziva. 

Spoznavam ljudi, jih spuščam bližje, prisežem, zame je to kar veliko. In to pišem, da si zapomnim. Da se opomnim.
Dežuje in megleno je, pa se mi vseeno ne uspe smilit sama sebi, nobene potrebe nimam po potrošnji, dokler imam filme nisem nikoli osamljena. 

Ko neham škilit od utrujenosti spet zacepetam, dotlej pomah v belo ljubljano.