Takole sem zdajle. Izčrpana, izžeta, izsesana, utrujena do onemoglosti, ampak je tista fina, kreativna utrujenost, zadovoljna in ponosna. Jutri začnem odpisovat na vse spregledane maile, vračat preslišane klice, pomivat kup posode, ki sem ga vztrajno nabrala čez teden, prat perilo in nadoknadit ves preskočen spanec. Jutri mogoče celo kaj napišem.

Noro

Tri dni, 58 ur snemanja, med pauzami namesto spanja raje v kino, namesto zaresne hrane raje

 kokice, zadeta od kofeina in otopela od divjanja.

 Vmes mi je celo uspelo še skočit na koncert od Groove armade (niso mi ravno najljubši ampak koncert je bil čisto ok), se družit z lepimi ljudmi in spakirat. 

Zamenjala sem lokacijo, verjetno še veliko več od tega. Tretja selitev v treh letih. Upam da tukaj ostanem dolgo, ker je lepo in toplo in prijazno in nasmejano.
Prvič v življenju živim zares čisto sama in bojim se, da mi je to preveč všeč...

Vonj po moškem oz. kaj pomeni biti sam

Zjutraj vstanem ob osmih, se stuširam, umijem zobe. Namažem se s kremo za telo, kremo za obraz, si posušim lase. Naredim si zajtrk in zeleni čaj, vmes sem pokadila že šest cigaret. Oblečem se in namažem. Preden grem od doma si, kdo ve zakaj, zobe umijem še enkrat. Do podzemne postaje mam slabih pet minut. Hammersmith and City line, ena postaja, na Liverpool streetu prestopim na Central line do Holborna, med vožnjo berem knjigo. Od postaje do faksa deset minut, v resnici dve ampak štejem še kavo, ki jo sproti poberem v kavarni na poti in en cigaret. 

10:00. Nasmehnem se vratarju in praviloma tečem v enajsto nadstropje. Predavanja, čik pavza, workšopi, čik pavza, studio, čik pavza s kavo, studio. Ura je nekje med sedmo in osmo, kot sem prišla tudi odidem. Doma si skuham vesilo (ali kočerjo, kot vam bolj paše), pojem, si naredim čaj, in začnem delat za faks. Natočim si kopel, si ukradem kakšnih 15 minut miru in potem pogledam tri do štiri filme, če tega ne bi itak počela zase bi tako ali tako morala za faks. Če me daje nespečnost še malo berem in ponavadi ugasnem med tretjo in četrto. V petek sem preutrujena da bi šla ven. V soboto in nedeljo delam za faks in vse tisto, za kar med tednom ni bilo časa. A je čudno, da sem že dve leti samska?

Ob torkih

Ob torkih se vedno skrivam v filme. Skrivam se v tiste temne dvorane, kjer mi svetloba skozi temo zarisuje podobe in me objema, odpelje tja, kjer so posledice konsistentne z dejanji. 

Kjer so posledice logična posledica.

Skrijem se tja, kjer res živim življenje, morda ne svoje, morda svoje skozi življenja drugih. Črpam voljo skozi oči, skozi srce, misli mi tečejo po platnu namesto tam, kjer v dnevni svetlobi prepogosto gnijejo v zdrizaste kupčke samopomilovanja. Film. Ropot projektorja in premikajoče se slike vseh mojih življenj. Ni prostora, kjer bi moje telo čutilo pripadnost bolj, kot v tistem stolu, sredi dvorane, ob torkih in vse druge dni.

Volitve

Po mojem je zmagal manjši od dveh butcev... um, al večji od dveh butcev... ja no, tist, za katerega sem jest navijala.  Ja. Tko. 

(pa sem zapravla še zadnjo šanso, da bi kdaj kandidirala za predsednico)

Špegam

Tipična nedelja novembra v Velemestu, iz nizkih oblakov mezi žalosten dež in med starimi opečnatimi hišami veje pogreben veter. Do, se mi zdi ravno danes, se je moj spomin zanimal bolj za prihodnost kot preteklost, zato mojih spominov na Velemesto še ni idealizirala nostalgija. Danes je drugače.
Pri vas pijete novo vino in izbirate med Butcem in Butcem, eno z drugim kakopak paše skupaj. Pa naj se še kdo pritoži, da se v kotlinici nič ne dogaja.
Pišem in čečkam, še vedno in ponovno berem Marqueza, poslušam Gardela in se prepričujem, da me neznosen mraz nikakor ne sme obdržat med temi štirimi stenami, kjer se termostat tako ali tako izvoli nastavit le na premrzlo ali prevroče.
Švigajo mi misli na vse konce in kraje, všeč so mi nedeljski telefonski pogovori, ko se za tistih nekaj minut vtaknem v življenja drugih. Njihove dnevne sobe, vonj po nedeljskem kosilu, utrujenost prenajedenosti, viharne debate o tem kateri Butec je bolj butast, sladice in kave, pripadnost po krvi, družinske televizijske oddaje. Zapolnjevanje številnih praznin v nevarno zevajočih zgodovinah družine s smislom za humor in dobrim spominom. Sestanki generacij in opomiki kaj sledi. Vsaj tako si predstavljam, je pri nas.
Preden mi pobegne cel dan in spet po nojevo zataknem glavo v nočni pesek dela, grem, da česa ne zamudim, ven, gledat vse tisto, kar bi imela.

Zato

Ko se enkrat sprijazniš s tem, da odstopaš, da si vse kaj drugega kot eden izmed, takrat šele postane zares zakomplicirano. S časom postaneš ekstremistični odstopač, zavestno nedostopen in namenoma obroben.

 Zares je mogoče bit v čredi pa vseeno popolnoma neuvrščen, zavedajoč se sebe, vsakega koraka, vsakega dotika. Izgine hrepenenje po potrditvi drugih, ostanejo samo lastni kriteriji, lastne vrednote, lastni cilji, lastni kritik.
Taki, kot sem jaz, smo povečini sami. Bolj po lastni izbiri, če bi iskala krivca bi na koncu vseh sledi vedno naletela nase. Se pač toliko ukvarjaš s tem, da bi bil dober in fajn in zabaven in zanimiv, prijeten in prilagojen, da se preprosto preveč ukvarjaš s sabo. Razvozlat kaj je v resnici tisto, kar ljudje hočejo od mene mi pač še ni uspelo. Ampak tako mi vsaj ni treba delit. Vse solze so moje, vsi nasmehi in topline, vse žalosti in razočaranja ne pripadajo nikomur drugemu. Sam svoje samote gospodar.
Zima mi ugaja, ko mi skrajša dneve in podari predolge noči. V temi mi je lepše.
Vijugam med ulicami, med evforičnimi obrazi ki v naročjih objemajo nešeto prepolnih vrečk sveže nakupljenih malih zadovoljstev, se izmikam njihovim začrtanim potem in uživam v svoji brezciljnosti. Na TaVelikiUlici so že ovesili božično okrasje, vse se blešči in migota in res vem, da bo vse ok.
Kakšen dan je tako noro lepo samo sledit tisti svoji sapi, ki nastane zarad mraza, si še enkrat okrog vratu zavit šal in kar bit mal sam.

Živel je mož, imel je psa, lepo ga je redil. mu ukradel pes je kos mesa zato ga je ubil.

Vmes se je zgodilo neskončno. Vedno se. Vmes. Tihe in ostre Kašmirske noči, nerazložljiv mraz in še vse tisto, kar turiste razsvetli, tisti preporodi, ko si rečeš o kako sem v resnici lahko srečen. Nategi in prah, soundtrack hupajočih rikš in črni pogledi izpod še bolj črnih obrvi. Steklena gladina jezera in nešteto zvezd v obročki himalaje, kako bi zares bilo pravljično, če bi se jo res videlo. Nebesa na zemlji, baje, če tako izgleda večnost se je ne bi šla.
Preskok na zahod in spet moje Velemesto. Moje Velemesto, kot mož dogovorjene poroke. Minevajo ure in dnevi in tedni in meseci, že leta in počasi, čisto počasi čutim tisto ljubezen, ki pride s časom, tisto hvaležnost navajenosti in udobnost prilagojenosti. Mogoče pa je tukaj tam, kjer mi je mesto.
Izpod krempljev odvisnosti od Bosanca se očitno ne iztrgam nikjer. Čakat tam, na vasi pod seknikom res nima več smisla. Vračat se tja zarad tistih zaigranih noči, ko se mi verjetno zaradi opitosti še zdi, da komu kaj pomenim res ni ekonomsko, če ne drugega. (obljubim, sem analitična, ne samopomilovalna)
Tukaj so te prijetne deževne srede, ko te zbudijo dežne kaplje, ki trkajo po oknu. Te
srede, ki se ne razlikujejo od drugih dni v življenju, pa vseeno se. Srede, ko odpreš oči in
začutiš trepetajočo šibkost v kolenih, srede, ko ti obrne želodec, srede, ko ti končno postane
jasno, da je tole zares. Da so vse te trivialnosti, navidezne sestavljanke in nesmiselni vozli
samo siva mrena čez tisto, kar res šteje. Kar je res vredno. In ko na to deževno sredo zaštekaš,da si zaradi te sive mrene zamudil večino svojega življenja, si v resnici hvaležen, da si vsaj zaštekal.
V resnici nihče ne ve, kdo sem. Predvsem ne vem jaz. Igram vse možne vloge,nastopam in paradiram,
dramatiziram in se skrivam, ugajam in se upiram, cepetam in nergam, pa sploh
ne vem zakaj. Vse svoje življenje sem morala bit odrasla, talentirana, pametna, odgovorna. In sem bila. Pa
sploh ne vem, če sem. Sploh ne vem, kdo sem. Ne vem, kaj me osrečuje in kaj
je vredno. Ne vem kaj hočem in ne vem, kako sem danes. Ne vem, če živim, to, kar živim,
zase. Ne vem, zakaj se neprestano počutim krivo. Ne vem, zakaj nikogar ne spustim blizu.
Ne vem čemu služijo vsa ta bežna poznanstva če pa v resnici ne poznam niti sebe. Ne vem,
zakaj sem že celo življenje osamljena. Ne vem, zakaj me ljudje nenehno zapuščajo. Vem, da jih
zapuščam jaz, ker vem, da jim ne dajem sebe. Ker nisem iskrena. Ker ne znam bit. Ker ne vem,
kdo sem.
In potem so te srede, ko si ti ulijejo solze, ker si želiš, da bi bil kdaj
otrok. Ker si želiš da ne bivsi mislili, da si odrasel in talentiran in pameten, ker to sploh nisi. Ali
pa si pa tega ne veš . Veš, da si talentiran le v diplomaciji, v prikrivanju tistega, kar res čutiš in
odkrivanju tistega, kar hočejo drugi slišat. V tolažbi in pol resnicah. In lažeš, da bi drugi bili
srečni. In da bi zraven še naprej verjeli, da si odrasel in pameten in talentiran in odgovoren.
Že čutim, na vetru čutim očetov komentar "hej, jebi ga - tak je lajf -
nikoli ni tok slabo, da ne bi moglo bit še slabše." Kar je čisto res. Ampak v resnici je že skoz tok
slabo, samo danes, na to rahlo deževno sredo mi je to postalo jasno. Že celo življenje hodim po
jajcih, z nastopi prikrivam, da boli, klovn, ki v backstageu joka, smučar, ki že celo
življenje vozi veleslalom med mamo in očetom, nosač v himalaji, ki nosi emocionalno prtljago sebi in še
celi četi, ki stopica pred njim. Ker se mu zdi, da mu ne preostane drugega, se kakopak dela, da
zamore. Pa v resnici ne. Včasih se od utrujenosti zgrudi. Mogoče ostanem tukaj.