Intermezzo

Evo me. Konec semestra, vse oddano, vse zapakirano, vse tako, kot mora bit. Še tole natipkam, izklopim telefon, se potopim v kopel in dva dni nič. Čisto nič. Regeneracija in razvajanje, to je vse, kar zmorem.
Zadovoljna z doseženim, osupla nad vsemi spremembami zadnjih treh mesecev.
Slapove kave je zamenjal čaj, desetletno afero z marlboro rdečimi je zamenjal tobak, moja cimra je zavila drugam, delam tisto, kar si res želim, moje prioritete so si izmenjale zaporedne številke in jaz... sem u redu. Vse je v redu. Odmikam se tistemu, kar me iritira in približujem tistemu, kar me izziva. 

Spoznavam ljudi, jih spuščam bližje, prisežem, zame je to kar veliko. In to pišem, da si zapomnim. Da se opomnim.
Dežuje in megleno je, pa se mi vseeno ne uspe smilit sama sebi, nobene potrebe nimam po potrošnji, dokler imam filme nisem nikoli osamljena. 

Ko neham škilit od utrujenosti spet zacepetam, dotlej pomah v belo ljubljano.