I have moved...

...again.

rosalux.net

Terry made my day

www.terrysdiary.com

Zajemam London z veliko žlico (no, z vilco in nožem)

Knight for McQueen

HALOWEEN

Sva za vikend hell-o-winala in rezala buče z Decoma

...ta prva je od Princa, pol od Norca, pol od Škorca, ta zadnja je pa moja...

...pol sva šla pa še mal žurat. V pravi opravi kakopak!

Bloganje ali zakaj spet zabušavam

Deja vu ali spet mi je šel računalnik. Po štirih letih res dobrega služenja, 1247-ih polnjenjih in neštetih klikih je najprej dokončno šla baterija, potem pa, se bojim, da še motherboard. In nimam za servis, kamoli za novega, bom mogla bit pridna in šparat ampak šele potem, ko popačam vse ostale stroške in dolgove. Mogoče za rojstni dan, če ne ta pa naslednji, do takrat bom pač analog. Jebeno je zdajle in ni kej dost za balinat.

Na srečo je moj multitasking sposoben dobrega opravljanja službenih dolžnosti kljub občasnem kršenju delovnih pravil z lastnimi opravki in tapkanjem po tipkovnici kar tja v en dan.
Svoje dobre volje ne pustim kaj dosti zmest, ker mi bo dedek mraz takojci naslednje leto prinesel točno tisto eno in edino stvar, ki si jo resnično želim - sem se prijavila na razpis za umetniško stanovanje v Londonu in, glej ga zlomka, ga dobila! S Princem spakirava kufre in Fidota, pobereva šilca in kopita in švist na Otok... še malo se učit pa veliko delat pa še malo več živet in se met lepo in pobegnit iz te sive nehvaležne kotlinice. In komaj čakam, cepetam od veselja in sreče in sem važička in sploh ne morem verjet, da se je kaj finega zgodilo celo nama, ki se naju zadnje čase sreča in zdrava pamet izogibata. Nič ne de, restartat se že znamo, pogrešat tudi, družinice bomo tako ali tako obiskovali, stara modrost pa pravi, da home is where the hart is. Pika pika stop.
Komaj čakam vse tisto, kar mi je včasih šlo tako zelo na živce, vse tisto, zaradi česar sem se počutila najbolj osamljeno na svetu, vse tisto, kar se mi je zdelo nedosegljivo in frustrirajoče, vse tiste, ki so se mi zdeli svetlobna leta boljši in pogumnejši od mene. Komaj čakam nove izzive, zase in za Princa, če naju je že Koklja brcnila v rit je čas, da še sama sebe.

Po službeni dolžnosti čez dan strmim skozi izložbo, iz druge strani, od znotraj ven in gledam adolescentne škorčke, ki skajčejo gor in dol. In mi je žalostno, kako so vsi isti. Reprezentativno rodni grudi so od pete do glave čisto vsi, brez izjeme, neprepoznavno identični. In kar se Janezek nauči to Janezek zna, takšni ostanejo tudi potem ko zrastejo in midva sem ne paševa. Si paševa en drugemu in nečemu, kar ni tukaj.

Malo se ne znajdem pa malo bolj štorasto pišem, ker sem na tujem računalu, se bom že navadla in se malo večkrat javila.

I have a thing about birds

Za dons

Oldie but goldie. Paše dnevu.

So moji učki po vsem tem dežju tako nenavajeni sonca, da že cel dan mežikam in škilim. Čisto po pravici, to delam tudi zato, ker bi raje skakala po soncu s Princem in Fidotom, na take najlepše jesenske dni bi bilo treba prepovedat delo in ukazat obvezen take-away kofe na klopcah po mestu.

Vstajam zgodaj in hodim spat pozno, na silo spreminjam bioritem preteklih letnih časov in se nimam kaj pritoževat. Če bi v življenju bila dovolj organizirana, da bi delala spiske, bi zdajle lahko pokljukala vse. Zaenkrat mi uspeva vse sproti, tako kot je treba, pridno in vestno in če bi vedela že prej, kako zelo se to splača, bi ne izgubila enega dragocenega kosa želodca, ki mi je šel za vse kaotično.

Paše mi spet pisat, paše mi delat, paše se mi družit, pašejo mentalni stimuli, paše z mojima najljubšima M&M's -oma čvekat po skajpu (zdaj smo zmenjeni, da imamo v nedeljo skupaj večerjo, onadva na otoku, midva doma in blebetamo čez ekran), res paše Princ in paše hlad in mrzle dlani na kolesu, paše mi.

Dobro jutro!

neDELA

Dobro je spet delat. Predolgo je bilo poletje, predolge so bile ure za šankom, premalo hrane za možgane, pa premalo hrane, moje prošnje so se s časom stopnjevale, na koncu je na cv-ju skoraj pisalo “WILL WORK FOR WORK”.

Zares spet diham s polnimi pljuči, niti en marlboro ne gre v nič. Ampak nedelje so še vedno depraste. Ene stvari se nikoli ne spremenijo. Dolg je bil današnji sprehod, proti koncu sem vlekla martenske za sabo, če ne bi bilo vse mokro in pocasto in listnato in mrzlo, bi jih sezula, si jih z vezalkami zataknila za vrat, poklicala taksi in šla domov. Na žalost sem mela v žepu točno 3,20 za čike in niti centa več. Včasih me strese, kaj vse bi, da nahranim tole svojo odvisnost.

Mesto je polno turistov v anorakih. V gosjem redu se sprehajajo po centru in vsi gledajo gor, arhitektura jih fascinira, od zgornjih nadstropji meščanskih hiš ne odtrgajo pogleda niti toliko, da bi gledal pod noge. Med premraženimi prsti stiskajo vsak svojega CoolPixa, pod jaknami skrivajo opasne torbice in jaz se jim ne morem načudit.

Jest bi tut bila turist. Čim prej.

Today's tune!

ReStart

Voila. Kako napišeš tist sound, ki se sliši, ko obrneš nov list? ššštrs?

Iz poplavljenega petkovega večera in dveh žurov, od katerih oba tekmujeta na katerem sem bolj štrlela ven – ali pa se čisto stopila tja nekam k tlem – mi sobotno jutro ni prizaneslo niti ene od bolečih mačkovin. Nima več smisla, mojo socialno etiquette vedno znova premaga naveličanost ponavljanja enih in istih vprašanj, enih in istih puhlic. Očitno sem postarana do te mere, da mi ležijo le še hausbali , tisti in s tistimi, kjer se ne počutim kot absolutni kreten.

Saj poskušam dohajat pijane glave, pa ga predobro nesem, da bi razumela jecljajoče nesmisle, naveličam se lastnih odgovorov, če ne zabavam niti sebe, kako bom potemtakem zabavala koga drugega. S Princem torej pobegneva v šibek sen in nov dan, tiste sobote, ki bi jih vedno raje ne doživel.

Celodnevni glavobol in čuvanje dveh od štirih bratov je najboljši možni izgovor, da lahko spet gledava Harrya Potterja. Spet, ker je to že vsaj desetič od vsakega od petih delov, pa kaj, edini je, ki mu še verjamem. Edini je, ki je še moja pravljica, vse čarobne besede poznam in vsakič komaj čakam, da pride Sirius Black.

Stiskamo se torej z otročki in domov se odpeljeva sredi noči, ko voda dere iz vseh stani po cesti in jaz, reva usrana, mižim celo pot do doma. V ponedeljek bi šla v službo in res se mi ne da trepetat takrat, ko me trepet ne zabava.

Težek teden bo. Razhajanja se bodo končno razšla, jesen je končno odplaknila poletje, navidezni lajf, ki je trajal zadnjih nekaj mesecev bo končno dobil oprijemljivo formo. Se mi zdi, kot da je grozeči plaz, ki se je nabiral na hribu nekje nad mano končno popustil in mi je vse tisto blato na srečo samo malček steklo za vrat, večina je zgrmela po drugi strugi. Saj je bil že čas.

V ponedeljek dam torej nase first-day-at-a-new-job-outfitt in re-start, re-boot. Juhu!

NEDELJSKI MIX

ah.

Divjam skozi vsakdane in pozabljam na minljivost. Včasih se pač zgodi dan, ki me spomne, da nismo zazmeri. Žalosten, poplavljen dan.

FALL-in-(g)

Niti malo me ne moti jesen, niti malo me ne moti, da se je poletje odločilo pobegnit prej, preden se izpoje. Mogoče bi raje ne smrkala in kašljala ampak tudi to obrnem v svojo prid, stlačim tačke v volnene štumfke in počnem vse tisto, kar mi paše.

Spring cleaning pri meni nastopi jeseni. Zaradi skupne obsesivno kompulzivne motnje, ki jo imava s Princem, je domek brezmadežen, in je zato cleaning introverten. Nič več alkohola (!), cigareti na minimum, še tisto malo svinarije, ki jo včasih zbašem v usta skenslam, pucam kožo, delam home-made-organic-bio-blablabla maske za obraz pa za lase pa za telo in vanje verjamem, si na kup naberem knjige, ki pritičejo stanju duha v novem letnem času, odprem nov zvezek za čečkanje, …

Edino, kar od razvad ostane in ostaja in se ne bo in nočem da se spremeni je moja afera s Safarjem. Trenutni bookmarksi in vsi nadaljni kliki, so moja čudežna dežela, ki me v trenutnem pomanjkanju real-life inspiracije nafilajo z vsem, brez česar bi mi bilo težko dihat. Firbčev razpon je neopisljiv. Tehle 24 strani me vsak dan znova zabava in uči in draži in veseli, včasih jezi, me pelje tja, kjer vse lahko in kjer je drugače, kot je tukaj.

Cedijo se mi sline za velikimi mesti in vsem kar imajo ponudit. Prepočasi se približuje dan odhoda. Zdi se mi, da bo letošnja zima, tja nekje do februarja, najdaljša in najhladnejša.

Klikanje po reportih iz fashion weekov mi deljao skomine, že jesen bo arhivska, kaj šele vse, kar pride za njo. Ne upam si ugibat, kdaj se bom spet postavila na noge, kaj šele na noge v novih čevljih… Tole bomo recikliral, sej neki pa bo iz tega…

Itak pa dokler, se pravi zazmeri, je z mano moj najljubši in najlepši accessory (tale spodaj), mi v resnici čisto nič ne manjka…

P.S. Majuš manjkaš, prklop se kej na skype!

Sobotno popoldne in home improvement, da se zamotim pred zobobolom. Zjutraj na tržnici, nocoj spet večerjica. Princ dela salte na vodi, se vrne zvečer, s Fidotom gledava Poirota in poslušava dež.