Najlepše na svetu je bit zaljubljen v svojga moža!

Kr tko mal. Nisem u redu... Kaj pa vem. Uklopim meglenke, pa bo bolš.

SMRK SMRK

SNEŽ

Mah je na robovih tega torka, že cel dan se mi zdi, da nosim zarošena očala. V petek sem si vzela dopust in se cel vikend prestavljala iz levega na desni breg kavča. Nič produktivnega. Razen družinske idile nič omembe vrednega. Gospodar prstanov in Trnjulčica, tista ta prava, od Diznija, pa hladen piš izpod vhodnih vrat, ki so ostala zaklenjena. Če bi lahko, bi za kakšen mesec ostala doma in spala, vse pustolovščine zadnjih mesecev so me zmatrale.

Tudi nine-to-five je stvar, na katero se je treba navadit. Ne gre to kar tako. Sploh pa ne meni. In če so zraven še družinske vezi in trud kar tja v en dan, ni čudno, da sem med tednom, popoldne, ena strgana, stara, prekratka deka.

Kakšen zegn, da je Mrož potrpežljiv. Masira podplatke in briše solze.

Se človeku, pri vseh teh obveznostih, zafržmaga hodit na te razne dogodke, od žurov do prireditev, na poplavo mediokritete. Vsakič znova se postrgava iz kavča in greva na vse, kar naj bi bilo vredno videt, slišat, spznat, s družit, pa je moja razvajena, še Londona navajena rit, vsakič fascinirana nad poplavo mediokritete in pomanjkanja truda, ki se vloži v... karkoli.

Verjetno bi bilo drugače, če bi ljudje stvari delali z veseljem.

Uktobr

Ogabna sem. Tam nekje za vogalom je leto, ki se bo obrnilo, od zadnjega teksta. Brez zamere ampak odločno trdim, da je bloganje za ljudi, ki so ali a.) hiperaktivni ali b.) nimajo nič bolj pametnega za počet.

Miksajo se vsi mogoči đusi po možganu, dogaja se mi preveč, da bi bilo za napisat in preveč, da bi sploh zmogla. Napisat.

Vse je, nasprotno od pričakovanega, lepo. Recesija se mi pozna samo po pomanjkanju potrpežljivosti, pa še to samo do tistih, ki so pač takšni, da drugače ne gre.

Mehka listkotova podlaga namesto asfalta mi je všeč, pa sončkova rumena pa doma mi je lepo,tudi zato, ker se pri vsej svoji utrujenosti kam drugam težko premaknem. Zdaj, ko je hladno in nogavičke in kavčki vabijo, bom spet pisala. Bom spet povedala vse, bojo spet vsi hudi name, da jih opravljam, ampak pa kaj pol.

Obljubim, da bom.

Skrinšotam blog

za

Pecho Kucho

ROSA

http://www.pecha-kucha.org/

Danes

B(L)EK

Sem se vrnila na Otok, danes, sama. Zjuraj je kapljalo iz neba, šumele so padajoče kaplje in njegove trepalnice, od strani dotikajoče se blazine. Prevladujoča tišina jutra. Še sreča za CNNovo zvočno kuliso, drugače bi verjetno odmevalo po poljanah, kako zelo mi ni za it. Spet na otok, še zadnji krog, finalni šprint preden lahko končno začnem zares živet tako, kot si želim. Z njim.Zadnja dva meseca sta neopisljiva. Od vsega najlepšega, zaradi obzirnosti do drugih, od neverjetnosti, da je lahko res tako... tako zelo... neskončno absolutno zaljubljeno.

Il y a longtemps que je t'aime... je bila verjetno napačna izbira filma za nocoj, sem že tako preveč žalostna.  Sem začela gledat samo tako, s kotičkom očesa med pospravljanjem in razpakiravanjem, pa sem pristala na tleh, med kupom umazaih cunj, med neplačanimi računi in skicami projektov, objokana, brez moža, da si v njegovo ramo brišem solze. 

Ne mi zamerit blogovske odsotnosti. Valda. Je bil tisti dan, ko smo se poročili, dan pred tem je Darling postal še spoštovani gospod magister.

 Odtlej sva bila ujeta v samozadostnem mehurčku, nekje med Piranom in Ljubljano, pripopana en na drugega, zavestno ignorirala ta nek real life. In sem še malček odkačena, kakšen zemljevid mi manjka kako in kaj zdaj.  Se probam javljat malo več, zdaj, ko bom nekaj časa osamljena. 

Marec je, šele tretji po vrsti od dvanajstih mesecev, meni pa se zdi, kot da se mi je v tem letu zgodilo že celo življenje. Vem, da sem osladna. Pa mi je popolnoma vseeno. Zaljubljena do neskončnosti, gledam vabilo na najino poroko, vem, da ga razpošljeva šele v petek, pa se mi cepeta od neučakanosti. Cepeta se mi od misli na vse svoje preostalo življenje. Z Darlingom.

V nedeljo je bil spet skokec v Kotlinico, ta uradne papirje je bilo treba podpisat, pa sva šla še na izlet v Milano in v torek spet iz Ljubljane nazaj v Velemesto. Vsaj tako bi moralo bit, če ne bi SPET moje omiljeno prevozno sredstvo krožilo okrog londonskega letališča, bilo nezmožno pristat, se obrnilo proti amsterdamu in najgroznejše tam tudi pristalo. 

Čudna mirnost, tisto vedenje, da mi ni še za umret me je božalo, medtem ko me je premetavalo pa najmanjši Adrijini plehnati mašinci. Bojnk, bojnk, bojnk, trda trdna tla pod nogami in še tretja država v treh dneh. Najdem si hotelček, se sredi noči vozim s taksijem po Nizozemskih ulicah, privlečem svojo srebrno potovalno škatlo v četrto ndstropje, odgrnem zavese, se usedem na poličko, prižgem cigaret in čez največje okno na svetu gledam svetlikajočo se gladino v kanalu pod svojimi bingljajočimi šapkami. Uau. Zaspim s telefonom v roki, prebirajoča zadnji sms in čakajoča jutranjega alarma. 

Vstanem prej, da naredim še en giro, če sem že v Amsterdamu, lahko spijem vsaj eno kavo, da bo res vse še bolj filmsko. Na Central Station kupim karto do Bruslja, tam prestopim na Eurostar, zajamem sapo, se potopim pod Rokavskim prelivom in se obrišem ravno pred Londro. Štiri države v štirih dneh. V soboto še v Pariz. Lahko bi mi bilo slabše. Pravzaprav bi mi težko bilo lepše.

Ugrizne me sicer vsake toliko kakšen od mojih šeprisotnih demončkov, tistih nesamozavestnih, vasedvomljivih brezveznikov, ki se jim zdi, da še nisem dovolj fajn, da bi si zaslužila vse tako toliko lepo. In po pravici povedano, sem jih kar vesela, vsaj vem, da je vse to zares, da se mi ni odrolal in si tole pravljico samo predstavljam. Predolgo sem bla v kurcu. In bemuboga, da se splača trudit.

Sanja se mi ne, kje me je najdu. Sanja se mi ne, kaj vidi na meni. Ampak karkoli že je, je očitno mega. V življenju se še nisem počutila lepa in pametna in sposobna in talenirana in še nikoli si nisem tako zelo želela bit še boljša. Najboljša zase, da sem lahko najboljša z njim. Samo, da lahko poslušam njegov smeh, do neskončnosti.

Dobila sem oceno diplome, 98% mi je uspelo nabrat. Ni slabo. Počakam še teh obveznih brezveznih boljkotne simboličnih par mesecev do konca letnika, naložim vse v škatle in švist domov. Domov! Tja, kamor pašem.

Neobzirno srečna sem. In vem, da je težko prenašat to mojo evforijo. Predvsem vem, da je težko, ker v resnici vsaj te neki Moji niso najbolje. Kadar mi za trenutek uspe ne bit objestna in pogledam okrog, mi je jasno, da je vsem še kar težko. In če bi lahko, bi vsem vse hotla popravit. Pa ne morem. Ampak čeprav sem (skoraj) poročena, če ne pomeni, da nisem tuki. Ker sem. Vsaj za poslušat. Konec koncev ni bilo vedno vse tako lepo.

Prvi pomladni dan je recipiši za vogalom, še malček, pa bo toplo in v barvah in vse na novo. Še malček, pa bo vse res mega.

Garala cel teden, nadoknadila vse za nazaj in naprej, tile pobegi v kotlinico in obiski na otoku terjajo manjši manjk v času, namenjenemu full-time službi in full-time faxu. Neprespane noči sicer puščajo sledi na utrujenem obrazku, še dobro, da jih ta neka zardelost od zaljubljenosti tako zelo dobro skrije. Prvi plan se izmenjuje, pravzaprav je kar nekaj layerjev, ki se iz minute v minuto prerivajo v ospredje. S prepolno glavo pozabljam odpisovat na maile in vračat telefonske klice, za kar mi je neskončno žal, kakšen ekstra dan v tednu bi mi prišel prav. Ampak tako pač je, pri vsem, kar se mi dogaja, mi res ni za zamerit.

Izpuhtele so osamljenosti, ki so mi tako dolgo delale družbo. Izpuhtele žalosti in manjki. Nekje na dnu, tam, kjer je skrito vse, skrito še pred sabo, čutim, da bo res vse v redu. In četudi se mnogim zdi, da je to samo evforija, mi je čisto vseeno. Pa naj bo. In naj traja do smrti.

Prvič, odkar vem zase, Vem, da nekam spadam. Vem, kam spadam. Vem, h komu spadam. Prvič delam dolgoročne plane, ki jih bom z lahkoto podirala. Prvič se mi zdi, da v resnici drsim po filmskem traku in se smejem. In Darling se smeji z mano. Pijeva kavo na nepoznanih stopnicah sredi Velemesta, kjer je kar na enkrat vse lepo, odpirava steklenice v Fletku, kjer je tako prijetno, kot še nikoli in preblebetava noči o vsem in ničemer in še vsem ostalem. Vsakomur, ki vpraša povem, da mi je tako lepo, da sem fouš še sama sebi. In ko se počutiš tako, res ni kej dost za balinat.

Dilema, pisat ali ne pisat blog o vsem tem zdaj še ostaja. Dokler sem pisala o samo svoji brezveznosti je teklo gladko. Zdaj ni brezveznosti, zato me bo mogoče malo manj... pa zato toliko bolj lepo.

ZAROČENA. FINCLUX!

AiR

Zavoljo puščajočega neba in splošne sivine v barvnem spektru dneva se lahko mogoče potrudim delat, da mi besede letijo izpod prstov. Ampak mi v resnici seveda ne. Če spisarim, kaj se mi dogaja in kako sem, mi tako ali tako nihče ne bo verjel. Bo izpadlo, kot da se važim, da sem mala naduvanka, zraven pa še malček zmešana.

V kotlinici poskakovala po zaledenelih pločnikih, vikend obisk kar tako, za kakšen objem, pa za poljub pa za obveščevalni Giro di Ljubljana. Darling se je apgrejdal v zaročenca...

In Rozasta je srečna in cepetajoča od veselja, še vedno skoraj nezmožna verjet, da kdo tak obstaja še kje drugje kot v filmih. Da je lahko vse toplo in mehko in prijazno in zares in naštelano samo tako, da nama je lepo. In nama je res lepo.

Dnevi zaviti v tople šale, veter na otoku me odnaša v vse strani. Skačem med šolo in službo, končujem eno in začenjam drugo. Počasi se poslavljam od Londresa, za nekaj časa bom morala it, da se lahko spet vrnem. Magisterij se mi začne šele januarja, poletje, jesen in zimo tako preživim kjerkoli drugje. Z Njim.

Vse se je obrnilo na glavo, še jaz, s celim svetom sem se resetirala. Naveličana obljub in odvisnosti od drugih, vsajanja in pametovanja, počnem stvari tako, kot se mi zdijo v tem trenutku prav. Prav zame in prav kar tako. 

MEGA FAIRYTALE

Take se ne poznam. Leto se je začelo fenomenalno in od takrat naprej gre vse samo še na gor. Sundance se je zgodil, in pomembneje od posnetega, kar mimogrede sploh ni bilo slabo, zgodil se je tist ključen tektonski premik v moji trdi betici, ki mi je vse do zdaj tako zelo manjkal. Vsa strast in talent in želja ti nič ne pomagajo, če ne verjameš vase in v vse tisto, česar si zmožen. In zdaj mi je jasno. Jasno mi je, da sicer ničesar ne vem, ampak, da v resnici vse lahko. Samo, če hočem. Povrh vsega so mi ameristanci dali še nagradico za tisto malo, kar smo posneli. Važička.

Ja, važička sem. Ta trenutek sem to zares lahko. V topli sobici sredi zasneženega londona tipkam po mekcu, bele pike letijo z neba in med mojimi rjuhami leži in bere verjetno najhujšejše bitje, kar jih je na svetu.

Konec tedna je bil težko pričakovan. Darling mi sporoči, da prileti v petek, tam nekje ob pol devetih. Splaniram cel dan, kaj in kako bom vse pospravla, se zmetamorfirala v nekaj vsaj približno dostojno izgledajočega, šla v štacuno pa hranice in alkohole in vse še ostalo, kar tako visokemu obisku pritiče. Priletel je seveda zjutraj in ne zvečer, kot sem neumno sklepala. In obrnil vse na glavo. Ampak mi je bilo vseeno. Čutila, videla, dotaknila. Konec sveta. In potem je vse dobro eskaliralo v vse še boljše in potem še boljše in lepše in najlepšejše. Vmes se zgodi global warming, v noči na nedeljo zapade pol metra snega (!) in mu odpovejo let. V ponedeljek zaradi takistega snega nehajo vozit vlaki. Darling ostal tukaj. In je tako noro lepo, da nobena beseda ni zadostna opisu. Šibava naokrog, se lupčkava do obrabljenih ustnic in sva tako zelo mega, da sva sama sebi fouš. V detajle dekadence ne bom šla, ampak sva fabulous. Absolutly fabulous.

Pridem kakopak spet malo v mojo Ljubljano, v teku priprave za prihajajoče projektke, v tem momentu se res nimam kej pritoževat. Besede se spet težko zlijejo v kakšen literarni presežek, ampak ponavljam, kakdar sem lepo nima smisla cepetat tja v en dan. Bliska se mi.

Dobila sem službo, v produkciji BBCja, na oddelku, kjer delajo dokumentarce. Faks je, čeprav postranskega pomena, pošlihtan…

Dekadenca. Vse je najfinejše... ne morem zdele... 

Čakam že eno lepo zaporedje dni, da me nekdo uščipne tja nekam v ta mehko in mi reče, da je čas, da se zbudim. Take stvari se ponavadi dogajajo drugim, vsem ostalim, ne men. Res ne.

Začnem spet pisat, ko se malček zdekompresiram, jutri finalna motaža in sound, v petek screening, v soboto nagrade in v nedeljo nazaj na otok... štejem dneve...

ZJEBANA. SPRANA. ČIST. TOČNO TKOLE ZDELE.

Manualno vklopit muziko, prosim. Na desni, pod kasetko. Tenks.


Writer’s block. Bi, pa ne morem. Loop prepolne glave. Vse je lepo. Vse je res lepo. Ima se, može se!

Lead

Glavni igralec v mojem filmu. Tretji najhujši pes na svetu, takoj za Đukcem in Umasto.

Day 4:

Že cel večer sneži. Sedim na leseni razmajani verandi, nad mano utripa neonski napis Chateau Apres in meče rumeno oranžno rdeče snope svetlobe na prazno zasneženo parkirišče. Prstki od mraza otrpli, vseeno čik za čikom in hladna kava, ki naj bi mi grela dlani. Krivim jet lag za svojo nespečnost, čeprav vem, da po krivici. Dnevi so nabasani z obrazi in besedami in kadri in zvoki in moja glava včasih rabi tajm aut.
Ni je tišine kot je snežna, na gori, ponoči. Lepo je tok, da se ne da opisat. Jaz sem lepo.

Že dva dni se spravljam pisat pa vsakič pride mimo kakšen intelektualc z na frišno razvito teorijo o tem in onem evropskem filmu, ki mi jo more povedat. Predvsem na Kusturico se mi spravljajo, kot, da vem kaj več in se zato moram strinjat. Mala eksotična evropejska živalica sem, dokler ne pokažem, kaj delam, me nihče ne jemlje resno.

Park City je miniaturno mondeno smučarsko središče, ameriška Kranjska Gora, nabita s prodajalnami spominkov, s spluženimi cestami in avtobusarji, ki te vsakič vprašajo kako si in pričakujejo iskren odgovor. 7000 prebivalcev, od tega 86 procentov mormonov, z eno samo glavno cesto, kjer ni prostora, kadar se po njej sprehodi Mariah Carey. Ja, Sundance je festival neodvisnega filma ampak američani ne bi bili američani, če ne bi iz vsega naredili en skisan putr medijskega pompa. Stila ni, elegance še manj. Vse je iz friteze. Tečen Spike Lee in naduvan Russel Simmons, ki je tukaj zato, ker Def Jam Records kakopak morajo met svoj žur na Sundanceu. Stoji na vratih, pogleda, če je štikel dovol visok in minič dovolj kratek, da ti pred goro paparazzov osebno odpre vrata in te prime za rit. Woohoo!

Filme gledamo samo mi, čudaki.

Med -7 in -4 se giblje, vstajam ob sedmih, da splezam na vrh hriba do studia, kjer poberem opremo. Za snemat, ne za smučat. S tremi dečki delamo short, A Dog’s Life in Park City. 5 minut iz pasje perspektive, komentar potepuškega psa na to umetno mesto s precej pokvarjenim mormonskim undergroundom. Verjetno me bodo linčal, ampak mi je čisto vseeno, samo en screening rabim na Sundanceu, da lahko rečem, da sem imela screening na Sundanceu. Monolog nevrotičnega potepuškega psa. Moj monolog.

Fascinira me pač to, da je v tem mestu gejem in židom vstop v večino barov in restavracij odsvetovan, imajo pa največji procent potepuških psov na prebivalca v Ameriki. Po zakonu jih je treba futrat in pustit, da počnejo, kar jim paše… Born in the USA.

Ah ne, nisem vzvišena in nikakor ne dvigam po pridigarsko kazalca, pravzaprav je tale Midwest do skrajnosti izpolnil pričakovanja. Delam se norca, ampak to samo zato ker se lahko. Itak spet, tako kot vedno, furam neko svojo paralelno zgodbico in mimogrede hranim požrešnega firbca v svoji glavi. Arhiviram videno, filtriram neumno in se zraven probam met še fajn.

p.s. flis res ni stajliš.