MAM PA BEŽ PRINCA

Všeč mi je simetrija. Všeč so mi prema sorazmerja, daj-dam in podobno. Všeč so mi zgodbe, ki tečejo in se zaključujejo tako, kot je to v pravljicah, pravzaprav tako, kot se mi zdi, da je prav. Predvsem pa tako, kot se mi v jedru, egota odstranjenem, zdi, da si zaslužim. Povrhu vsega pa še zgodbe, ki se končajo takrat, ko jim je konec namenjen, brez zavlačevanj. Kaj vse mi je všeč...

Vročino na robu znosnosti mi lajša današnji zahodni veter, skrivam se po sencah, potujoča po mehkem, razbeljenem asfaltu od točke Ljube do točke Ljubše. Posmehujejo se mi jutra, ko za trenutek odprem oči, pa me njihova lepota in ostanki včerajšnjega dne spet preženejo v spanec tja do poldneva. Storilnost je na minimumu, pa mi še mar ni za posledice. Mar mi ni za tuje kraje, za potovanja, za obveznosti, za vse tisto, kar je smotrno in posledično. 

Ni šlo se včeraj izognit Šerbeđiji, nocoj je takisto z Jinxi. Jutri ljubi Klubi in v sredo tipi z đipi. Cel teden se bo rimal, po novem mi je všeč še ponedeljek. Nizajo se zgodbe, pa jih skrivam in ne objavljam medmrežno, shranjujem v analogen arhiv z nalepko Memoari in ko bo čas pravi, se črnilo vtisne na zvezan papir z mehkimi platnicami. 

Dejstvo: volumen črk teh zgodb izrine cel Pacifik.

Zdaj sem že v teh letih, ko mi je lepo biti družinsko, po piknikih in na obiskih, potreba po zunanji potrditvi usiha, ali pa se izravnava z prepričanjem vase. Tata kaže: take it or leave it.

Ni vse lepo in lahko, je pa pristno, kar mi je več kot dovolj.

»montrer que l’image cinematographique conserve l’unique fois où un homme a pleuré, elle conserve le vent, des enfants, des maisons vides, des platanes, toujours à contre temps, parce que le temps cinematographique n’est pas ce qui coule, mais ce qui dure et coexiste«*

Že drugi teden iz oblakov kaplja sivina, moker, cmokajoč zvok koles mimovozečih avtomobilov odmeva med stenami Trdnjave, se prepleta z vonjem čaja in tobaka, cimeta, vanilije, kokosa, jutranje kave in barve za les, ki je ostala odprta po domačih opravilih, ki pritičejo nedeljam. Včeraj še eden tistih praznikov brez pomena, dela prost dan, ko ne vprašam zakaj, ko ostanem doma in pod pretvezo podarjenega časa nadoknadim zaostanke in dolgove, do drugih, do sebe, do dela. 

Danes sem začela odštevat dneve, še deset njih in bom v hiši nad mavrico, zraven mosta Zmajev, na dnu moje ulice. Še deset njih in bom eno leto starejša, baje je 23 prelomno. Sem že rekla, da upam, da je temu res tako. 

Danes med drugim tudi končala še en letnik na IzobraževalniUstanovi, ne počutim se nič pametnejša, še dobro, da tega niti nisem pričakovala. Po pravici mi je malo mar, ker imam kupljeno karto težko mislim na kaj drugega, kot na Ljubljanski asfalt in vse kar se po njem premika.

 Razmišljam, da bi po dolgem času imela žur za tole svojo obletnico. To navado sem pred nekaj leti opustila, zaradi previsokih pričakovanj, stroškov, mačka, ki je po navadi trajal še kakšen teden in teh podobnih racionalnih neumnosti. Ampak letos se mi zdi, da bi bilo lepo na kup nabrat vse bližnje in bežeče, da popravim vtis in se po lepi slovenčkasti navadi nabutamo, smo omotični in nasmejani in patetični še dolgo v noč petka trinajstega. 

Po pravici povedano mam iz izkušenj malček tremo prit spet domov, se mi dogaja da v tej svoji evforiji vskaič delam napake, ki me v razpletu zgodb drago stanejo. Je pač naneslo, da sem v zadnjih štirih letih postala socialno retardirana. Plimovanje med ničem na Otoku in Poletjem v školjki kadar sem doma. V kratkem času na rodnih tleh pozabljam, da imate vi vsi svoja življenja, kjer za objestnost mojih emocij ni prostora. V svoj zagovor lahko rečem le to, da tako zelo na žalost živim skozi vas in ne skozi sebe. Prepogosto sem površna in prepogosto prezahtevna. Prepogosto cepetam, da bi le moje stopnje ostale v pesku in prepogosto se po opičje zviram, da pritegnem pozornost. Majhen otroček med samimi odraslimi in ne znam se obnašat. Butasto, čeprav iz ljubezni. Zato teh deset dni še nabiram moči in zdravo pamet, potem pa pridem povedat, da ste mi neskončno. Lansko poletje je blo najlepše na svetu.

*pokazati, da kinematografska podoba ohranja tisti edinstveni trenutek, ko je človek jokal, ohranja veter, otroke, prazne hiše, platane, vselej ob nepravem času, kajti kinematografski čas ne beži, temveč traja in koeksistira.

Nedeljsko jutro nedeljskega počutja z nedeljsko tišino in nedeljsko nagonsko željo po izletih v naravo, vsrkavanju sončeve kelvinaže,  sinhroniziranem plavanju  pogovornih tem in formiranju zglednih postav vsake posamezne čredice zase. 

Visim v zraku.

Moj habitat se je skrčil in omejil na mojo Trdnjavico, njeno teraso, kilometer asfalta do IzobraževalneUstanove in njenih notranjih prostorov. Repetativna zaporedja neljubih dogodkov, neljube samote, neljube samokritike in Maj, ki letos tehta triindvajset ton. 

V predvečernih meglicah sopare posedam v svojem samostanu, kategoriziram dogodke pobeglega dneva in se prepričujem, da se teh pretiranih in nezasluženih bremen drži tudi nekaj tuje usode.

 V zadnjih dneh sem postala preobčutljiva, vonji so dražeči, otipi grobi, zvoki tako preglasni, da me zmrazi, ko s krili opletajo nizkoleteče ptice. Že nekaj večerov zapored Trdnjavo preletavajo netopirji, njihova plahutanja mi odmevajo kot bližajoči se kamniti plaz. Verjetno se tako fizično odraža vse tisto, kar je zakoličeno v plečih in pronica čez pore v čudne bolezenske znake. 

Monsuni, potresi, tornadi, lakota, revščina ali urbana osamljenost v labirintu kapitalizma podkrepljena z grozovitim občutkom krivde, ker nisi ujet v monsunu, potresu, tornadu, lačen ali reven. Am, bam, pet podgan. 

Ker je bilo včerajšnjo deževno soboto treba nekam zataknit, sem spakirala osnovne potrebščine, sedla na avtobus in šla v živalski vrt. In ker v dežju tega ne počne nihče drug, razen čudakov v katere množico kakopak spadam, popoldne presedim sama med zvermi in berem. Vmes pomislim, da take stvari počnem, da jih nabiram kot cvetke v šopek svojega bizarnega življenja. 

Pogrešam človeško bližino, pogrešam toplote teles, njihove vonje, šume njihovih tkanin, pogrešam comkanje med jedjo in srebanje med pitjem, pogrešam poslušanje tujih zgodb, vpletenost v druga življenja. Živi pesek reciklaže lastnih misli in kronična apatija postajata nevarna. 

V zadnjih mesecih sem pozabila, kdo sem. Preproste stvari, kako se oblačim, kakšna glasba mi je všeč, kateri okusi in vonji mi pašejo, mnenja o stvareh in ljudeh izginjajo, vse se spaja v neko čudno sivino. Ne prestavljam več pohištva, pozabljam na rože, na smeh. Berem knjige in gledam filme pa si o njih ne znam ustvarit mnenja. Pozabljam nase. Iščem po telesu, kje je skrit tist gumb za reštart pa ga ne najdem, zrak in čas postajata pregosta, da bi me po pravilu linearnosti vodila naprej. Stojim na mestu, s čigumijem pripopana na tla in nič se ne spremeni.

MAJ

Vstala sem deset do šestih. Tista velika grozeča ozonska luknja nam je na Otoku ukradla pomlad in v zameno ponudila poletje. Nič se ne pritožujem. Preden sem šla spat sem pozabila odpret okno, zato je v sobi neznosno vroče. Moji dve veliki, beli, stari okni se ozirata na vzhod, stene vsrkavajo oranžno svetlobo, tudi če bi hotela, mi ne bi uspelo zaspat nazaj. Danes je petek, to povem, čeprav mi je postalo vseeno za dneve. 

Jutranje rutine se v tem letnem času skrajšajo, tuši so hladni, po obrazu si ne čečkam. Mogoče malo. Zeleni čaji in zajtrki na terasi, rana Tišina, sem ter tja kakšen kos začivka le toliko, da ga opazim. Sonce mi greje obraz in riše pege, zimsko rjavo v mojih očeh zamenja zelena. Čutim jo. Otoški veter se poigrava s postavitvijo jutranjih potrebščin, razpiha mi rizle, na tla vrže tobak, guba časopisne liste in mrši mokre lase. Dela mi družbo in to jutro je danes samo moje.

Ob desetih je že 22 stopinj. Majica s kratkimi rokavi, krilo ravno toliko, da pokrije, kar pokriti mora, japanke, aviatorke in casio na zapestju je vse, kar danes rabim na sebi. Leki mi že maha na vogalu in čisto resno mislim, ko predlagam, da danes špricava faks in se greva kopat v ribnik v Hampsted Heath. Resno mislim za sekundo, se takoj spomnim, da sva obe preveliki piflarki, da bi se šli kaj takega. Ali sva pa že prestari. In ker smo umetniki in so umetniki tudi profesorji, tako ali tako nihče od nas ne zdrži med turobnimi tapisoni, zato so predavanja že drugi teden kar v parku. Ležimo po travi, srkamo vino in čečkamo, podrta je vsakršna hierarhija, pa nam še mar ni, na dežurnem mekcu se vrtijo playliste iz vseh koncev sveta, spet odplavam, šla bi daleč stan v dežele za devetimi gorami in devetimi vodami, okrog planeta z cepelinom, na Mate v Argentino, na curry na Tajsko, cepetat v avstralijo in se zakrivat v Iran. In še vse vmes. Plesat v Afriko. Fotkat v Kolumbijo.

Popoldne se igram z Bolexom, pišem scenarij, končam nek title sequence, in ob sedmih izmozgana pridem domov, ležat na razgret les na terasi. Moram si kupit visečo mrežo. Kalkuliram čas, seštevam in odštevam dneve, sestavljam nore načrte kako in kdaj in kam, kje in s kom, koliko česa in zakaj. Sonce je še vedno visoko in čeprav sem si obljubila, da bom nehala, si vseeno za odškrt momenta zaželim, da bi šla lahko za ovinek do Žmavca, samo na en čaj.

Prstke stegem do mekca (ki je zdaj nov, velik in odrasel, tak, za pridne, velike in odrasle punce)

in tipkam, da zabeležim občutek krivde. In se delam, da je to eno tistih kozmičnih naključji, ko me ravno zdaj in ravno iz omenjenega kafiča, po dolgem času pokliče moj Obi van Kenobi. Deset povedi, dovolj, da je doma spet malo bližje. 

Ostajam in postajam še bolj nezanimiva, živeti tukaj že nekaj časa ni več izziv in avantura ampak je samo to. Življenje. Delam cele dneve, gledam filme, berem in poskakujem naokrog, po špecerijo, na kakšno razstavo, kakšen piknik, kadar mi uspe nabrat dovolj energije, da sem socialna. Bolj malo me zares fascinira. Vsak večer odkljukam še en dan in vsak večer prehitro mine. Sanjam v barvah, vse tisto, česar med budnim ni. 

IN THE MOOD FOR...

Spomladanska utrujenost. Težko mi je vstajat zadnje dni, sedma je tako ali tako boleča. Odkar vem zase se borim z urniki normalnih ljudi, jaz sem bolj in bolje ponoči. Hladen tuš in jutranja rutina, kava na terasi, veter je ponoči razpihal vse oblake zato sta nebeško modra in nedolžen vonj optimizma povsod naokrog. 

Ne uspe mi počakat na maj, nataknem japanke in šibam na faks. Megalomanska viktorianska pošast, ki je stavba moje čole je pretemna za današnjo sredo, Leki priganjam, naj konča čim prej, moram stran, na zrak, na zelene iluzije parka sredi metropole, moram nekam, kjer me nič ne omejuje.

 Skočiva v najino malo delikatesico na Exmouth marketu, sproti pobereva se Najljubšega sošolca, čez Covent Garden in Trafalgar Square, na hitro v National Portrait Gallery in potem v Saint James park. 

SPET SO SE ZAčELI TI DNEVI, NATANKO PRED ENM LETOM SVA Z mETKOJZLO OTVORILI SEZONO IN POLEžAVALI PRAV V TEM PARKU CELO POMLAD IN PRvI DEL POLETJA. ZAMENJA SE LETO, EMOCIJE OSTANEJO. 

Ta park je bil vcasih center londonskega pohujšanja, sem so dvorne dame in gospodje prišli na spolne odnose in pijančevanja, včasih, ko so bile v modi še krinoline. Čeprav je zdaj ves pocukran, z vevericami in labodi naseljen, mi je ravno zato najljubši. Ko se spusti večer se čuti umazanija preteklosti. 

Čez cesto je ICA, in ker se mi ne gre domov se mi gre v filme. Naslov mi proda karto, Lonesome Jim. Buscemijev film, s trepalnicami opleta Liv Tyler in nocoj ne rabim ničesar drugega. DOKLER SE LEKI NE SPOMNE, DA IMA DVE KARTI ZA Killse, pozni sva že, zato tečeva do KOKOta (KOKa?) in čeprav se mi ne da gužvat in družit, se potrudim, da naju spustijo not. Killsi so mi fajn in when in Rome...

Koncert je bil res fajn. Leki zebe, zato gre domov z rdečim vozom, men pa se sprehaja po praznih toplih ulicah. Bližje, ko sem domu, večje ovinke delam, poslušam odmeve svojih korakov in se poslavljam od zvezd, ki praviloma izginejo v teh letnih časih. Nebo je oranžno, šum prometa neke glavne ceste v odzadju me miri, hodim malo po črtah, malo po robu pločnika, malo po beli in malo po črni. Gledam v prva in druga nadstropja, v kuhinje in dnevne sobe, osvetljene odre predstav drugih ljudi. Zdi se mi smešno, kako mi lahko cvetoča japonska česnjeva drevesa na obraz narišejo nasmeh, v istem trenutku se mi se zdi, da se mi verjetno že malo meša. Ampak nocoj mi je lepo, nocoj pretvarjam vse v lepo.

Doma šele ugotovim, da sem ožuljena. Šapke v copatke, pozdravim dragega, to je mekec, vsedeva se na teraso in se odločiva, da še ni čas za film, da je čas za pisat. Sentimentalna do bolanosti ampak na dober način, grozljivo svobodna, brez štrikov in korenin. Na tleh, na rebrastem lesu ležim z mašinco ob strani, odločena se interpretirat tako, da mi je lepo. Pa kaj, vseeno mi je danes za vse. ZDAJ JE žE čETRTEK, MALI PETEK, MOJ NAJLJUBšI DAN. 

MANIFEST

Sedim na terasi, sonce mi greje obraz, daje izgovor zaprtim očem, končno. Kdor čaka, dočaka. Diši po cimetu in vanilji, pomembneje, po pomladi. Na drevesu Čez cesto se dere kos, v sosednjem oknu se vsake toliko prikaže sosed, misleč, da ni opažen. Zvita v klobčič, poslušam glasove na ulici, berem tekste za dizertacijo v nastajanju, pijem zeleni čaj, si lakiram nohtke, malo pišem, malo čečkam, opravim tri opravljive telefonske pogovore, iščem kak popravni dom za mladoletnike, kamor bi šla lahko fotkat in še milion obstranskih stvari. Lenobni multitasking.

Vmes skisani spomini, mekec in bookmarki na vseh letalskih družbah tega sveta. Vsej nabrani, zbrani in požeti zmesi jeze in žalosti, osamljenosti in razočaranosti zadnjih mesecev ni dovol le Otok, treba bo spet daleč, v dežele tretjega sveta, v kak drug časovni pas. Nekam, kjer je parafilija kaj drugega, kot razlog za propad. Nekam, kjer je toplo in lepo, kjer je hrana pekoča in so ljudje vsaj na pol goli. Še teh šest tednov odgaram, in potem se neham pretvarjat, da lahko Kotlinici še vedno rečem doma.

Tri leta sem že tukaj in tri leta sama sebi nasedam na isto foro, da bo kmalu konec, da se kmalu lahko vrnem, idealiziram jeben Prešernov trg in pojem hvalnice Žmavcu. Ne grem se več, utrujena sem od pretvarjanja, v resnici jezna, da ste vsi šli.

Čas je že, morda je že celo malo pozno, da v svoje stopinje v mivki vlijem beton in pustim eno sled nekje, kjer bo mogoče opažena. Čas je, da neham pisat objokane odstavke in javne prošnje naj ne zbledim, na silo obračat kazalce v nasprotno smer in verjet v tiste, ki ne verjamejo vame. Čas je, da po vzoru starešin in oboževanih ljubimcev še jaz postanem egoist in začnem verjet vase. Ko ti na glavo pade že ta tisoča opeka, res nima smisla še enkat ometat fasade, bo treba kar podret in raje zgradit kak studio, se se kaj naučit, potovat, naredit kak film, veliko pofotkat, mogoce celo posnet kak komad, napisat kaj literarnega. Se smejat (in se za to ne počutit krive).
Mogoče se mi celo neha vrtet od tega ringlšpila ki ga poganjajo vsi mali Velkani mojega življenja.

Se mi je zdelo, da če se še malo potrudim in če še malo prosim, če se zadržujem in probam bit ponižna, če malo shujsam in izrazim čim manj mnenj, ni za zgrešit, opaženo bo in nagrajeno, morda celo dobim kakšen pasji piškotek in ni vrag, da me kdo počoha za ušesi. Se mi je zdelo, da ima Profesor Cepetalko prav, ko pravi, da nihče ne mara močnih gospa, se mi je zdelo prav, da se krotim.

Ne me vprašat, kam grem. Pa kako in zakaj. Ne vem. Vem le, da sem zgubila sebe čakajoča sodb, razsodb in kakšnega odpustka. Slovensko sodstvo je pač v pizdi. Predolgo sem rabila, da mi je postalo jasno, kako zelo zapravljam svoje življenje. In mi je žal, za nazaj, pravzaprav me je groza, kaj vse bi lahko naredila z vso to potrošeno energijo, kok enih brezveznih nepovratnih enosmernih ulic. Kok enih razumevanj. Naj ne bo brano napačno, prekleto se zavedam svojih napak, za vsako stvar, ki sem jo zajebala mi je še vedno žal. In še vedno se trudim popravit in ne bolet. Tastar je mel včasih pravilo; delaj kar hočeš, samo, da ne boli drugih. To posvojim in rečem: Delaj kar hočeš, samo, da ne boliš ne sebe in ne drugih.

Konec koncev, jasna stvar, sem v življenju gledala preveč filmov. Kakšno srečo mam v resnici, da sem lahko šla.

GONE

In glej ga zlomka, res je vse isto. Ponedeljkovo jutro, ko stopim skozi vrata, še vedno diši po meni in še vedno je prazno. Še vedno ni nikogar in spet se čuti praznina zadnjih treh tednov med mojimi mnogimi stenami. Velemesto je mračno, škrip, škrap, škrip, škrap odmevajo dežne kaplje ko se zaletavajo ob zaprašena okna. Okus po obžalovanju in navdih, zaresen, da izumim časovni stroj. Grem nazaj v čas, pošraufam, se večkrat nasmehnem, sem bolj prijazna in poslušna, morda celo prijetna. Uvidevna predvsem, popolnoma nesebična. Boljša. Na avtobusu vsakič odstopim sedež, pomagam mami pri domačih opravilih in naredim vse domače naloge. In tako naprej, po spisku, popravim vse do danes. 

Moj srebrni kovček odnesem v sobo, tam bo nedotaknjen ostal še kakšen teden ali dva, preveč prtljage sem prinesla iz kotlinice, da bi se mi dalo razpakirat. Čeprav že zamujam na faks, si skuham kavo, poslušam tole, kar se vrti v odzadju, se uležem na tla in gledam v luknjico na stropu, ki je tam ostala po enem od mojih eksperimentih z notranjo opremo. Zmenim se sama s sabo, potihom, da bom od zdaj naprej drugače. 

V visokih petah na faks, na poti si dvakrat skoraj zlomim nogo, v enajsto nadstropje, srce mi utripa, kot da grem prvi dan v šolo. V objem mi priteče Leki, ravno iz New Yorka, vsa lepa in nasmejana in ravno zato se zlahka delam, da sem ravno tako tudi jaz. Mestno gledališče Ljubljansko.

Profesor Cepetalko, Najljubši Sošolc in Važič naju z Leki peljejo na kavo, zakaj bi sedeli v studiu, če nam pa ni treba. Skujemo plan za naslednja meseca, blebetamo in opravljamo, izmenjujemo vojne anekdote preteklih tednov in pri sebi pomislim, da verjetno nergam brez smisla, da pa vendar ni se tako jebeno, kot izgleda na prvi pogled. To mi naredi Velemesto. Ni boljšega kraja na svetu, za potlačit in skrit vse tisto nečisto, na glavo skočit v morje dela in na opoldanskih pauzah srebat rdeče vino med pametnimi pogovori z racionalnimi ljudmi. Tu se prelevim, namesto solz in nedostopnosti so nasmehi in pretvarjanja, in vse je tako... nezakomplicirano.

Na poti domov najljubši opravki, špecerija in plačevanje računov, pošta, banka, šit, pozabla vrečke za smeti. Domek počistim, obrišem ves prah, operem perilo in potem se lotim dela in delam in delam in mine teden. Mine. In ker je petek grem spet v Tate, se sprehajam naokrog, pogledam par filmov in ker ne morem spat, začnem tipkat, samo toliko, da povem, da sem tuki.